Ničesar ne moremo zgraditi, da bi veljalo za nazaj.

Kar je prešlo, ostane položeno v zapečatenost preteklega.

Je tam in ničesar ni mogoče oživiti.

Gradimo, izoblikujemo torej lahko samo to, kar je na pragu postavitve življenja.

Kar zapušča idejni svet, da bi se moglo roditi v zaznavanje otipljivega, konkretnega, novega.

Zakaj bi si hoteli postavljati prihodnost?

Če vemo, da nas spremlja na vsakem koraku zanesljiva Božja roka, zakaj se ne bi prepuščali volji nebes?

Saj Bog ve, kaj je za nas v danem trenutku najbolje.

Tudi ko bi se odločali sebi v škodo, hiti nebeški dvor popravljati zmote.

Smo pod drobnogledom Stvarnika – v uri zavedanja in brezbrižnosti.

Ko smo srečni in kadar nas zagrne obup.

Ves čas in kjer koli smo priključeni na nevidni agregat večne ljubezni.

Ima potemtakem skrb za prihodnost sploh kakšen pomen?

Da, ker smo snovalci sveta in oblikovalci svoje usode.

Predvsem pa, ker obstajajo tri zelo različne Božje volje.

Tista, ki blagoslavlja, tista, ki privoli, in tista, ki preprečuje.

Če se ne bi želeli zavihteti v življenje, kako bi sploh vedeli, katera rajska volja nam pripada?

Šele ko si prizadevamo zgraditi svoj svet, vidimo, česa smo deležni.

Blagoslova, privolitve ali zavrnitve.

Skozi življenje posameznika se vleče nit enega in drugega in tretjega.

Nikoli ne daje Jezus samo ene izkušnje, ampak vse – v razmerju in redosledu, ki ga sam določa.

Kot je najbolj prav za nas.

Kot je edino zveličavno.

Kot izhaja iz načrta praveka.