Sodobni puščavnik je zemljan, ki živi v svetu, a ni od sveta.

Duh ga dviga v višave odmaknjenosti, premišljevanja, molitve.

Teža svetnega življenja vleče človeka k tlom, on pa želi biti svoboden za višja spoznanja in pripravljen, da zastavi svoje moči za graditev duhovnosti.

Vrvež sveta mu je odveč.

Ne želi se predajati skrbem, kaj bo jedel in pil, kje domoval in kako živel.

Ker je puščavnik zazrt v lepoto misli in čustev, v večno obzorje, je po merilih sveta čudak; posebnež, ki živi svojo odgovornost in mu ni mogoče naložiti naloge, po kateri bi prinašal drugim zemeljske dobrine.

Res sodobni puščavnik nima omembe vrednega zaslužka in se preživlja od drobtin, ki padajo z mize bogatašev.

A temu navkljub lahko prinaša svetu duhovno bogastvo.

Njegov poklic je poklicanost človeka, ki odkriva resnico.

Je znanilec vedenja, ki raste iz ljubezni.

S svojim življenjem pričuje za pomen Božjega.

Odmika se pogledu sveta, da bi ohranil sposobnost za duhovne uvide in čut za premišljevanje o nadnaravnem.

Da bi prejemal odgovore na temeljna življenjska vprašanja, ki jih šepet nebes podarja budnemu srcu.

Poleg vsega prinaša svetu kopico drugih vrednih spoznanj.

Kdor je učitelj resnice, ga Večni živi.

Kdor se je sposoben odreči svetu in zase ne potrebuje ničesar, daje vedeti, da je duh nad materijo in da ljubezen ostaja, tudi ko materija mine.

In kdor ne poveličuje sveta, ni propadel, ampak se postavlja, notranje prenovljen, nadenj.