Spolna zloraba mladoletne osebe po služabniku oltarja je zločin.

Tudi njegovo aktivno istospolno – ali raznospolno – življenje je vredno obsodbe.

Kajti postava celibata živi iz pomena vzdržnosti.

Nad njo pa je zakrament mašniškega posvečenja.

Hudodelstvo ima v takšnih žalostnih primerih, kar je še posebej tragično, več razsežnosti.

Ne gre le za osebni moralni padec duhovnika, ampak za omadeževanje Cerkve, Jezusove ozaljšane neveste.

Gre za razvrednotenje krščanskega nauka, kakor mu verno ljudstvo prisluhne in ga ponotranja.

Ko se namreč ta nesreča zgodi, se verniki na obrobju Cerkve – teh ni malo – usodno pohujšujejo.

Razumljiv srd nad grešnikom, odetim v mašniško obleko, prenesejo na institucijo; na stanovske sobrate, ki prikrivajo ali pomagajo prikrivati greh; pa tudi na nedolžne služabnike oltarja.

Naposled zapičijo nemilost še v Jezusa, ki naj bi vse to dovoljeval.

Pohujševanje obrobnih vernikov se najpogosteje konča v izstopu iz Cerkve.

Uradno število članov verske ustanove tudi iz tega razloga upada.

A Jezusova Cerkev, ki ji daje življenje Sveti duh, ni zgrajena na slabotnih, bolnih, nesrečnih.

Sicer jih usmiljeno sprejema, ne more pa temeljiti na njihovi moči, saj so nemočni, grešni in vredni pomilovanja.

Vendar le peščica obžaluje primere tovrstnih zlorab in sočustvuje z žrtvami.

Večina žigosa prestopnike. Vse, tudi nedolžne v Cerkvi, stlači v kalup obrekovanja.

Žalostna dejanja krivičnih izpostavlja v kričečih, trajnih barvah.

Podleži naj bi bili krivi, postaja geslo ogorčenih, da ljudje zapuščajo Cerkev.

V resnici je negodovanje znamenje zavrnitve, slabokrvne vere.

Negodovalci so namreč v takih primerih že zapustili Jezusa, še preden so to storili njegovemu skrivnostnemu telesu, pa čeprav je sočustovanje z žrtvami prva skrb razsvetljenega srca.