»Prijat’lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.«

Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje.

In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi.

Takrat želimo, da spregovori resnica.

Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki.

A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost.

Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu.

Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago.

Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči.

Smešijo nas.

Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali.

S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo.

Kmalu so prijatelji hudiči.

Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti!

Na zdravje svetu, ki ga podiramo!

Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe.

Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve.

In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu.

Strahopetno in potuhnjeno.

Krivično in hinavsko.

Brez obetavnosti življenja.