V tretjem poglavju svojega dela z naslovom »Skrb za status« Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je namreč po njegovem mnenju mogoče opaziti, da »strmi upad resničnega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim.«Toda zakaj sklepamo, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali različnih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, vedno si ga ustvarimo s primerjavo svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega trenutnega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi De Botton. »Dejstvo, da smo iz zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.«Gre torej za povpolnoma psihološki proces, ki ga De Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so podobne velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav le za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter,« pravi filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, pač pa le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v svoji Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas De Botton dobrohotno opominja na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.