Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj.

»Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.«