Da bi lažje vzdržali te negotove čase in številne omejitve, ki so nedvomno neprijetne, se za pomoč lahko obrnemo na stoike, ki v svojih delih poudarjajo medsebojno povezanost v skupnosti in solidarnost. Eden takih piscev je rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stoletja, ki je vladal v obdobju krize rimskega cesarstva in mu je stoiška misel pomagala vzdržati zunanje in notranje pritiske, ki jih ni bilo malo: vrstili so se vpadi tujih plemen, naravne nesreče, lakota, bolezni in smrti bližnjih. Kljub temu je cesar ostal zvest nazoru, da smo posamezniki del neke višje celote, da imajo naša dejanja medsebojen vpliv in da lahko prav zato vsi pripomoremo k skupnemu dobru.

»Jaz sem ud v sestavu razumnih bitij,« je zapisal filozof. Verjel je, da smo ljudje del tesno prepletene skupnosti – vsako naše dejanje, naj bo dobro ali slabo, torej vpliva na druge člene v celoti. Zato si želi, da bi ljudje ponotranjili to misel, se zavedali in predvsem občutili medsebojno soodvisnost, saj si bomo le tako lahko resnično prizadevali za skupno dobro. V nasprotnem primeru bomo sicer upoštevali predpise, a le zato, ker so zaukazani, ker jih uvaja neka višja avtoriteta, ne pa, ker bi verjeli, da v resnici pomagajo. Takega človeka »izkazovanje dobrote še ne veseli iz čistega prepričanja;« nadaljuje v zapisu in se opominja: »potem delaš dobro, samo ker se spodobi, ne pa še, ker s tem tudi sebi dobro storiš.« Če pa bomo nasprotno uvideli medsebojno povezanost vseh nas in bomo verjeli, da s svojim delovanjem delamo nekaj dobrega tudi za drugega, potem upoštevanje predpisov ne bo nič težkega.

Mark Avrelij je namreč prepričan, da smo »ustvarjeni za vzajemno delo«, za solidarnost in medsebojno pomoč – to pa je še toliko pomembnejše prav v kriznih časih, ki jih doživljamo. Veliko je prerekanja o tem, ali so ukrepi ustrezni, ali so prestrogi, ali sploh pomagajo itd. Ta vprašanja sploh niso v naši domeni védnosti, lahko pa, nasprotno, ugotavljamo, kako bi pripomogli k skupnemu dobremu. Lahko se vprašamo, kaj lahko jaz kot posameznik, prijatelj, sodelavec in državljan naredim, da bom ohranil najprej svoje zdravje, nato pa še zdravje svojih bližnjih, prijateljev, sodelavcev in nenazadnje svojih sodržavljanov. Sem se pripravljen za določeno obdobje odreči ugodju in privilegijem modernega sveta, če bom tako obvaroval sočloveka in hkrati tudi sebe? Filozof sklene svoj premislek z naslednjim sklepom: »Kajti karkoli delam – bodisi sam, bodisi da mi kdo pomaga –, vsemu mora biti edini smoter splošni blagor in korist.« Skupaj z njim se tudi mi ne sprašujmo več, zakaj moramo storiti to in ne smemo onega, pač pa raje: kaj je v moji moči storiti, da bom pomagal sočloveku?