Današnji svet je vajen vsakodnevnega vrveža, stalnega tekanja z enega kraja v drugega in nasploh nenehnega dogajanja, ki mu ni videti konca. Introvertirano, tiho življenje v zasebnosti doma, ki ga namenimo intelektualnim dejavnostim, v družbi pogosto velja za dolgočasno. Kljub temu smo bili v zadnjih mesecih vsi bolj ali manj prisiljeni preživeti veliko več časa sami s seboj ali v krogu ožje družine in se vzdržati medsebojnih stikov. Nekateri so v novem okolju uživali, spet drugi so ga občutili kot prisilo, ki jih je oropala družabnega življenja. Toda tudi bolj samotno življenje ima svoje prednosti – še več, je edini način, kako doseči notranji mir in duševno uravnovešenost, je prepričan Montaigne, francoski renesančni filozof iz 16. stoletja.

Čeprav je bil deležen kakovostne izobrazbe in je opravljal uspešno kariero na sodišču, se je po očetovi smrti pri osemintridesetih letih upokojil in se umaknil na svoj grad. Svojo odločitev je proslavil z napisom na steni knjižnice, ki je sporočal, da se je »že davno naveličan suženjstva na dvoru, sodišču in v javnih službah, kljub temu pa še vedno pri močeh, zatekel k učenim devicam, da bi se v njih okrilju odpočil.« Svoj preostali čas je torej želel preživeti v samoti svoje knjižnice ob prebiranju raznovrstnih knjig in premišljevanju o sebi in svetu, sčasoma pa je začel zapisovati lastne misli in tako oblikoval prva poglavja znamenitih Esejev.

Posebno mesto v njegovi zbirki premislekov ima esej O samoti, v katerem poveličuje življenje v odmaknjenosti od javnega življenja in trdi, da je to najvišji cilj modrega človeka. Večina ljudi po njegovem mnenju namreč išče časti, javne službe in druge plati družabnega življenja samo zaradi osebnih koristi, sam pa v tem ne vidi pravega življenjskega smotra. Ravno nasprotno, modrec bi sicer res lahko živel »celo v direndaju gosposke palače, toda če bi bilo odvisno od njegove lastne izbire, pravi, je niti pogledal ne bi. Življenje v njej bi že prenesel, ko bi bilo treba, če pa je v njegovi odločitvi, si bo izbral rajši kaj drugega,« je prepričan Montaigne. Moder človek po njegovem mnenju torej išče življenje v miru, v zasebnosti in se zavestno oddaljuje od vsega drugega.

Seveda je v našem svetu tako rekoč nemogoče slediti njegovemu idealu: Montaigne je bil vendarle premožen plemič, ki si je lahko privoščil umik na idilično grajsko posestvo. Kljub temu nas njegov zgled spodbuja, naj ne gledamo z odporom na trenutke, ko smo se zaradi razmer prisiljeni odpovedati družabnemu življenju in se umakniti v tišino doma. Montaigne nam kaže, da samota ni kazen, ampak je priložnost, da se zavestno poglobimo vase in razmislimo o svojih željah, občutkih in doživljanjih. Kajti »največja stvar na svetu je najti pot do samega sebe,« je prepričan filozof.