Montaigne, francoski mislec iz 16. stoletja, je bil velik zagovornik samotarskega življenja. To je potrdil tudi z zgledom, saj se je odpovedal službi, se umaknil na svojo graščino in večino naslednjih let preživel v tišini knjižnice. Tam je nastala njegova zbirka Eseji, del katere je tudi razmišljanje o vrednosti življenja v samoti. Montaigne je namreč v množici, ki ima nujno številne napake, videl veliko nevarnost za človekov značaj, saj ima po njegovem mnenju posameznik na voljo le dvoje: »Izprijence mora ali posnemati ali sovražiti.« Ker pa nobena možnost zanj ni sprejemljiva, kot rešitev predlaga radikalen umik v zasebnost, stran od družbe in njenih slabosti.

Vendar samo fizični odmik ni dovolj, zatrjuje filozof. »Če smo se otresli službe na dvoru in v javnosti, se s tem še nismo znebili glavnih življenjskih skrbi,« zatrjuje. Človek namreč z domačimi opravili le zamenja svoje opravke, s tem pa ravno tako zaposluje svojo dušo in ji ne da prostora za premislek o sebi. Tudi značajske lastnosti, kot so častihlepnost, skopost, neodločenost, strah in poželenje, nas ne zapustijo, če se preselimo drugam, ugotavlja Montaigne. Ob tem navaja anekdoto: Sokratu so meščani povedali, da se je nekdo vrnil s potovanja, vendar ni prišel nazaj nič boljši kot prej. »Prav rad verjamem,« je odvrnil Sokrat, »saj je samega sebe vzel s seboj.« Naša glavna skrb bi torej morala biti, da se znebimo prevzetih slabih navad in znova pridobimo nadzor nad seboj, tega pa po njegovem mnenju ne moremo storiti s fizičnim umikom. Če se oddaljimo od množice, a se vseeno še naprej nenehno oziramo za njo in za vsem, kar smo pustili za sabo, nismo dosegli prave osvoboditve. Ker torej zlo tiči v naši duši in vezeh z zunanjim svetom, bi jo morali po njegovem mnenju prisiliti, »da se poglobi vase: to je potem prava samota, ki jo lahko uživamo sredi vrveža mest in kraljevskih dvorov, še laže pa jo uživamo sami zase,« je zapisal Montaigne.

Da bi dosegli to stopnjo osvobojenosti od zunanjega sveta, nas spodbuja, naj pretrgamo vezi z zunanjim svetom in se v sobi, ki bo le naša in popolnoma prazna, pogovarjamo sami s seboj ter se vedemo, kot da obstajamo le mi in nimamo nobenih dobrin. Kajti sami sebi smo po njegovem mnenju popolnoma dovolj, saj »imamo dušo, ki se sama v sebi sprevrača; lahko si je v družbo, lahko napada in se brani, lahko sprejema in daje; ne bojmo se torej, da bomo v tej samoti obtičali brez dela in da se bomo dolgočasili,« prigovarja bralcu. Montaigne nas torej spodbuja, naj se ne bojimo samote, pač pa naj si jo vsake toliko celo podarimo, saj bomo le tako lahko odkrili svoje najgloblje misli, prepričanja in želje.