Anekdota iz zapisov grškega zgodovinarja Ksenofonta nas uči, kako si lahko še dandanes ob pomoči razmišljanja filozofa Sokrata pomagamo pri premagovanju svojih lastnih strahov. Sokrat je namreč nekoč opazil, da se sicer ambiciozni in sposobni mladenič Harmides iz strahu pred javnim posmehom ne želi izpostavljati v skupščini in se lotiti politike.

Ko je pristopil k njemu, da bi ga k temu vendarle spodbudil, je mladeniča takole povprašal: »Kaj bi si mislil o možu, ki bi bil sposoben zmagati na atletskem tekmovanju, si tako izbojevati čast ter proslaviti svojo domovino v vsej Grčiji – pa ne bi hotel tekmovati?« Harmides je odgovoril, da bi ga seveda imel za mehkužca in strahopetca, zato je Sokrat nadaljeval tako, da je preusmeril pogovor nanj: »Kaj pa, če bi posameznik, ki je sposoben voditi državne zadeve, učvrstiti državo ter tako proslaviti tudi sebe, omahoval, ali naj se tega res loti? Ali ne bi bilo verjetno, da bi tudi ta veljal za bojazljivega?« Tudi na to je Harmides odgovoril pritrdilno, potem pa povprašal Sokrata, na podlagi česa ta meni, da je dovolj sposoben za ukvarjanje s politiko. Filozof mu je odvrnil, da je že večkrat opazil, da je mladenič preudaren, saj ob posvetih daje dobre nasvete in smiselno okara posameznike, če ti storijo kakšno napako, to dvoje pa se mu zdi ključno za dobro vodenje države.

Toda Harmides se je branil, da je vendarle velika razlika med zasebnim pogovorom in javnim nastopanjem: prijateljem in znancem z veseljem deli nasvet, pred javnostjo pa občuti velik strah in sram. »Nič ne de,« ga je pomiril Sokrat. »Kdor zna računati, v množici ne računa nič slabše kot sam zase – in kdor v zasebnosti odlično igra na kitharo, je v tem najboljši tudi v javnosti,« je odvrnil. Naše sposobnosti in odlike ne glede na število ljudi, pred katerimi jih izkazujemo, ostajajo iste, zato meni, da sta strah in sram, ki ju občutimo, kadar bi morali stopiti pred veliko množico, povsem brezpredmetna. Dalje množica pogosto ni nič modrejša ali bolj nadarjena od nas – ravno nasprotno: največkrat se izkaže, da je celo veliko manj podkovana na nekem področju in ima manj znanja od nas. Zakaj bi se potemtakem bali njene sodbe? Tako je Sokrat pokazal Harmidesu, da se po svoji razumnosti zlahka kosa z vodilnimi politiki, hkrati pa nima razloga, da bi ga bilo sram govoriti pred ljudmi, ki se s politiko sploh ne ukvarjajo. Pogovor je naposled končal s spodbudo in rekel: »Prijatelj moj, nikar se ne podcenjuj in nikar ne ponavljaj napak drugih; večina ljudi se, kadar se namenijo brskati po tujih zadevah, nikoli ne zazre vase. Nikar torej ne izgubi volje, ampak se potrudi nekoliko bolj ceniti samega sebe.« V tej anekdoti tudi nas Sokrat spodbuja, naj se manj obremenjujemo z mnenjem drugih in bolj zaupamo vase.