Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Mz 1,1-19

Psalm: Ps 104,1-2.5-6.10.12.24.35

Evangelij: Mr 6,53-56

Vrstica iz evangelija: »In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli« (Mr 6,56)

Berilo (1 Mz 1,1-19)

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem; Božji duh pa je plaval nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. Bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Bog je rekel: »Bodi oblok sredi voda in naj loči vode od voda!« Bog je naredil oblok ter ločil vode, ki so bile pod oblokom, od voda, ki so bile nad oblokom. Zgodilo se je tako. Bog je imenoval oblok nebo. Bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Bog je rekel: »Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro. Nato je rekel Bog: »Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji. Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenino, bilje, ki rodi seme po svoji vrsti, in drevje, ki rodi sad, katerega seme je v njem po njegovi vrsti. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem obloku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenje in čase, za dneve in leta; naj svetijo na nebesnem obloku, da bodo razsvetljevale zemljo.« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: Večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni oblok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

Psalm (Ps 104,1-2.5-6.10.12.24.35)

Slavi, moja duša, Gospoda!

Gospod, moj Bog, zelo si velik!

Veličastvo in sijaj si oblekel,

ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.

Postavil si zemljo na njene temelje,

na vekov veke ne omahne.

S pravodovjem si jo ogrnil kot z oblačilom,

nad gorami so stale vode.

Studence točiš v potoke,

ki tečejo med gorami,

ob njih prebivajo ptice pod nebom,

med vejami gostolijo.

Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod!

Vse si z modrostjo naredil;

zemlja je polna tvojih zakladov.

Slavi, moja duša, Gospoda!

Evangelij (Mr 6,53-56)

Ko so se Jezus in njegovi učenci prepeljali, so zadeli na suho pri Genezaretu in pristali. Ko so se pa izkrcali, so ga ljudje takoj spoznali; obtekli so vso tisto pokrajino in začeli bolnike na posteljah prinašati tja, koder so slišali, da biva. Kamor koli je prihajal v vasi ali v mesta ali na pristave, so polagali bolnike na trge in ga prosili, da bi se ti smeli dotakniti vsaj roba njegove obleke. In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli.