Ocena filma

Izvirni naslov: Les passagers de la nuit

Režiser: Mikhaël Hers

Nastopajo: Charlotte Gainsbourg, Quito Rayon-Richter, Noée Abita, Megan Northam, Emmanuelle Béart, Thibault Vinçon, Laurent Poitrenaux, Didier Sandre

Piše: Gorazd Trušnovec

Bere: Eva Longyka Marušič

Élisabeth je mati dveh mladostnikov v situaciji tik pred ločitvijo. Vsi trije živijo v lepem pariškem stanovanju, a finančna situacija ni rožnata in Élisabeth si najde dve začasni službi: izmenično dela v knjižnici in kot asistentka v nočni pogovorni radijski oddaji. Medtem ko se hčerka in sin soočata s svojimi težavami odraščanja, se Élisabeth v knjižnici približa zadržani občudovalec, v nočni radijski oddaji pa spozna mlado, pomoči potrebno dekle, ki jo povabi k sebi domov.

Film Potniki noči je novo delo francoskega avtorja srednje generacije Mikhaëla Hersa, ki se je s prejšnjimi celovečerci že uvrščal na najpomembnejše festivale in tudi film Potniki noči je bil premierno predvajan na lanskem Berlinalu. Zgodba je postavljena v več obdobij tekom 80. let prejšnjega stoletja, sam film pa daje nekako romanesken vtis. Soočeni smo sicer s kar nekaj težkimi in prelomnimi trenutki v življenju vseh članov družinske skupnosti, a vendar poudarek ni na dramatizaciji, ampak bolj na podrobnostih, vtisih, drobnih gestah in zagatah, atmosferi, njihovih čustvih in odzivih ter notranjih stanjih nasploh. Prevladujoč občutek je ležernost, režiserju se nikamor ne mudi, pristop Mikhaëla Hersa je skoraj observacijski in gledalca postavlja v položaj, ko postane tako rekoč eden od članov te družine.

V veliki meri k temu vtisu pripomorejo igralci, v prvi vrsti je tu izvrstna Charlotte Gainsbourg, ki se mora kot Élisabeth na novo osrediščiti v življenju. Precejšnjo vlogo v filmu Potniki noči ima tudi novovalovska cinefilija, ne samo s stalnim obiskovanjem kina, ampak sin v vseh pogledih zelo spominja na mladega Jean-Pierra Léauda, njihova nova sostanovalka oziroma vrstnica pa na karizmatično igralko Pascale Ogier, prek katere pridemo do Érica Rohmerja. Truffaut in Rohmer pa sta ključni avtorski imeni, če bi želeli na kratko opisati Potnike noči.

Film je po avtorjevih besedah tudi posvetilo določenemu obdobju in času njegovega lastnega odraščanja. Do poustvarjanja te ere je pristopal z veliko mero rahločutnosti, k čemur precej pripomore izbor glasbe. Kljub prikazu dokaj tipičnih problemov družine srednjega razreda prevlada vtis relativne brezskrbnosti, kar je na eni strani povezano z mladostno perspektivo, po drugi pa s samim zgodovinskim obdobjem. V 80. letih je bilo veliko stvari narobe, od vzorčne vpeljave neoliberalnih reform v Veliki Britaniji, brezposelnosti in inflacije, pomanjkanja dobrin in ekonomskih kriz, regionalnih vojaških spopadov pa tja do grozljive mode in frizur, za kar še danes ni jasno, kako smo to preživeli … Kljub temu pa se nikoli ni zdelo, tako kot danes, da smo samo en korak stran od popolne distopije. Potniki noči so v resnici zelo nostalgičen film.