Prepih

Imela sem srečo, da sem odraščala v družini zgodb – ves čas se je nekaj pripovedovalo, bralo. Moj oče, ki bi bil zagotovo dober pisatelj, mi je v otroštvu pripovedoval pravljice, ki si jih je izmišljal sam, imele so iste osebe in več delov. Vsak večer sem slišala nadaljevanje. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen bo naslednji preobrat. Branje zgodb dojemam kot početje, ki te približuje nekemu cilju, nekemu smislu. Čeprav je smisel morda le to, da izveš, kako se nekaj konča. Moja najljubša pesnica Louise Glück je dejala, da želja po ustvarjanju proizvaja neprestano izkušnjo hrepenenja in nemira, ker se vselej zdi, kot da je nekaj pred tabo. To je zame dober opis občutkov, ki jih imam v zvezi z ustvarjanjem, pa tudi s poletjem. Vselej se mi zdi, da je poletje cilj, proti kateremu plavam. Tisto, kar vse osmisli.

Prijatelj mi je povedal, da je imel v otroštvu od vsega najraje trenutek odhoda na morje, ker je imel samo na počitnicah neomejeno časa za branje in je s seboj jemal cele kovčke knjig. Tudi jaz sem mu podobna, na morje vzamem ločeno torbo, samo za knjige. Pa ne zato, ker bom na morju končno lahko malo brala, saj že čez leto berem ogromno, ampak zato, ker si knjige in zgodbe, ki sem se jih najbolj veselila, vedno prihranim za  tistih nekaj ur na ravno prav topli skali, na kateri ležim, dokler me ne ožuli v hrbet in sonce ne zaide. Knjige za na plažo izbiram, kupujem, si sposojam z največjo preudarnostjo. Že junija povsod opažam razne sezname priporočil za poletno branje in rada jih berem in v glavi si vztrajno ustvarjam svoj seznam. Toda na plaži ne berem, da bi se samo zamotila, nečesa lahkotnejšega, manj literarno osupljivega. Zame je knjiga za na plažo formulacija, ki jo povezujem z odličnostjo, knjiga za na plažo je zame knjiga, ki ima potencial, da me čisto preobrazi. V tem je posebna moč. Ko preberem knjigo, ki me prevzame, je v meni pravi vihar. To je malce dramatično, ja, ampak k temu sem nagnjena.

Ravno zato na morju rada preberem kaj težaškega in kompleksnega, nekaj, kar angažira ves moj um, ker k čustvenemu pretresu ali tornadu v mislih  prav čudovito pašeta vročina, modrina, šušljanje čričkov. Za najboljši letni čas so primerne samo najboljše in najbolj silovite bralske izkušnje. To verjamem, ker verjamem, da je tudi poletje najboljši in najbolj silovit letni čas.

Mogoče od knjig in od poletja pričakujem preveč. Ampak za zdaj še nisem bila razočarana. Kar je v odraslem življenju prava redkost.

Razlog je to, da je glavnina evropskega premoženja v državah, v katerih imajo tržni oziroma kapitalistični sistem uveljavljen dlje kot v Sloveniji. Poleg tega so evropska gospodinjstva bolj zadolžena, to pomeni, da ima povprečno gospodinjstvo tako več premoženja kot tudi dolga, s katerim je financiralo nakupe. Približno dve tretjini premoženja povprečnega posameznika v Sloveniji sestavlja vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti. To pomeni 66 tisoč EUR na prebivalca, skupaj pa za 143 milijard evrov. Pri tem so upoštevane nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč slovenska gospodinjstva v lasti približno 110 tisoč enot, katerih skupno vrednost lahko določimo na približno 16 milijard evrov. Druga najpomembnejša naložba gospodinjstev je finančno premoženje. Njegova skupna vrednost je lani znašala 85 milijard evrov, to pomeni kakšnih 40 tisoč evrov na posameznika. Ta znesek se povečuje hitreje kot vrednost nepremičnin, ker so donosi od finančnega premoženja dolgoročno višji od rasti cen stanovanjskih nepremičnin, hkrati pa se povečujejo vplačana sredstva oziroma prihranki. V desetih letih se je finančno premoženje Slovencev povečalo s 43 na 85 milijard evrov, torej se je podvojilo. Tretja najpogostejša oblika premoženja Slovencev so naložbe v plemenite kovine, najpogosteje v zlato, delno pa tudi v srebro, platino in druge plemenite kovine. Na podlagi uradnih podatkov o uvozu in izvozu zlata ocenjujem, da imajo slovenska gospodinjstva v lasti vsaj za štiri milijarde evrov plemenitih kovin, to je 1.900 evrov na posameznika.

Če se osredotočimo le na finančno premoženje Slovencev, vidimo, da je glede na bruto domači proizvod skoraj še enkrat nižje kot v EU-27. Tudi njegova sestava je precej drugačna od povprečne evropske. Največji del premoženja slovenskih gospodinjstev – 29 odstotkov – je neposredno v obliki lastniških deležev podjetij; to je posledica načina privatizacije, pa tudi velikega pomena manjših podjetij in odsotnosti res velikih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi. Ti v Sloveniji upravljajo manjši obseg sredstev. Večino tega premoženja ima tako v lasti manjši delež gospodinjstev. Ta delež je sicer precej podoben tudi v povprečnem evropskem gospodinjstvu. Drugi najpomembnejši delež v kolaču finančnega premoženja obsegajo depoziti na vpogled, torej denarna sredstva pri bankah, ki jih lahko gospodinjstva takoj dvignejo za kakšen poseben namen – porabo ali naložbo. Njihov delež je 27-odstoten, skoraj še enkrat višji od povprečja v Evropski uniji. To kaže tako na veliko previdnost oziroma preudarnost slovenskih gospodinjstev kot na skrb pred prihodnostjo.

Delež drugih bančnih vlog, ki so pretežno vezane, je pri slovenskih gospodinjstvih 9-odstoten, za četrtino nižji kot v Evropski uniji. Presenetljiv je tudi 9-odstotni delež finančnega premoženja v obliki gotovine; to je trikrat višji delež kot v Evropski uniji. Slovenska gospodinjstva torej bolj kot preostala evropska hranijo del finančnega premoženja v bankovcih. To je verjetno posledica konservativne narave nekoliko starejših gospodinjstev, pa tudi sive ekonomije. Pomembna razlika strukture premoženja povprečnega slovenskega gospodinjstva od strukture evropskega izvira iz precej nižjega deleža zavarovanj in pokojninskih shem ter enot investicijskih skladov. Slovenska gospodinjstva imajo le desetino svojega finančnega premoženja v obliki naložbenih zavarovanj in pokojninskih shem, medtem ko je ta delež v Evropi skoraj dvakrat večji. Pri enotah investicijskih skladov, h katerim pretežno sodijo vzajemni skladi, pa je ta delež v Sloveniji 6-odstoten, pol manjši kot v Evropi.

Zelo zanimiv podatek je tudi, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev osma najvišja v Evropski uniji in povprečen posameznik z dohodki privarčuje pribl. šestino svojega dohodka. Na drugi strani pa so slovenska gospodinjstva peta najmanj zadolžena v Evropi; pri tem povprečni finančni dolg slovenskih gospodinjstev obsega 40 odstotkov povprečnega letnega dohodka. Pri evropskih je ta delež 80-odstoten.
Če potegnemo črto pod temi podatki, lahko sklepamo, da smo zelo varčen narod, vendar svoje premoženje še vedno plemenitimo tako, kot da se pripravljamo na gospodarsko recesijo ali skoraj vojne razmere.

Menim, da je to posledica izkušenj starejših generacij, ki so, ne nazadnje, najmočnejši segment lastnikov premoženja. Z menjavo generacij pričakujem povečevanje finančnega premoženja gospodinjstev, pa tudi dolga, na drugi strani pa vse večji pomen vlaganja v vzajemne sklade, naložbena zavarovanja, pokojninske sheme in neposredno na kapitalski trg. Pobudo za to je dal tudi nedavno sprejeti zakon o individualnih naložbenih računih.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Nisem ena tistih, ki pišejo dnevnik, nikoli nisem imela fotoaparata, ki bi ga zares uporabljala, dvakrat sem se preselila v tujino in vsakič ugotovila, da imam čisto malo materialnih stvari in da sem že marsikaj zavrgla. Vedno sem samo drvela prihodnosti naproti, prav malo mar mi je bilo za to, ali kakšen dragocen spominek na neko potovanje ali neko obdobje zavržem ali ne; in čeprav je pisateljičina naloga, da beleži, jaz nikoli nisem. Skoraj se ne spominjam več svojega maturantskega plesa, čeprav se mi je zdel to najpomembnejši dogodek leta, h kateremu je seveda sodilo veliko vina, nekaj razmazanih bleščic in presenetljivo lep nočni sprehod po izpraznjeni Miklošičevi. Zabeležila sem samo te drobne utrinke. Le trenutke. Le robove sestavljanke, vmes pa je nekakšna praznina.

In ko sem prejšnji petek v tišini sedla za pisalno mizo v knjigarni, v kateri sem nekoč delala, in upirala oči zdaj v zvonček nad vrati zdaj v vzorčke na temno zeleni preprogi, me je naenkrat preplavilo tisoč drobnih podrobnosti, spominov, na primer na točno določeno popoldne, ko sem krasila plastično božično smrečico v kotu, ali na točno določeno jutro, ko sem pila kavo na stopnicah, na to, kakšne skrbi sem imela takrat, na prijateljico, ki me je obiskala v knjigarni s hčerkico, ki takrat še ni hodila, ampak se je plazila po točno tej preprogi, zdaj pa je že v vrtcu. Vsi vtisi so bili tam, kjer sem jih pustila.

Leta 2020 sem se tik pred izbruhom korone vrnila iz Prage, v kateri sem preživela zimski semester. Skozi okna garsonjere sem gledala notranje dvorišče naše stavbe in sanjarila o ljudeh za zagrnjenimi zavesami na drugi strani. Tistega stanovanja se spomnim predvsem po nespečnosti, ki sem jo tedaj preživljala, na kavču sem buljila v modrikasti odsev televizorja kot sobna rastlina in prvotno navdušenje nad svojo sobo se je spremenilo v nenavadno hrepenenje po ljudeh ‒ katerih koli ljudeh, ki so prav tako kot jaz trpeli za nespečnostjo, po sorodnih nočnih pticah. In ko sem se vrnila domov, tako polna načrtov za večere, ki jih ne bom preživela sama, se je začelo prvo obdobje zaprtja, izolacije. In spet sem bila sama v svoji sobi. Kadar nisem delala za faks ali posedala na balkonu, sem sanjarila o svoji praški zimi, o ulicah, ki sem jih prečesala po dolgem in počez, v mislih sem opazovala nevidna ozvezdja na nevidnem zemljevidu mojih dni v tujem mestu, v katerem sem prvič živela čisto sama. In kar naenkrat me je prešinilo tisoč majhnih podrobnosti tistega stanovanja, ki jih prej nisem niti opazila, slišala sem zvok mikrovalovke, v mislih sem se sprehajala gor in dol po kuhinji na deževen večer. Nisem si zapisovala, toda nekaj se je vendarle zapisalo. Vame. Med drugim zaprtjem sem prav tako dolge večere preživljala doma, zaprta v svoji sobi, tokrat neki drugi; včasih sem brala, včasih poslušala glasbo. Podobno kot avtor Popotovanja po moji sobi sem poskušala ob pomoči domišljije pobegniti izmed zaprtih sten. Nisem pa bila tako pozorna na svojo sobo, predvsem sem želela čim prej iz nje. Kar hočem povedati, je pravzaprav to, da se mi v dvajsetih ves čas dozdeva, da puščam za seboj obdobja in prostore in da je čas prehitro minil, da bi jih lahko kot metulje ujela v kozarec svojih misli. To je za pisateljico slabo. Malo spominov, malo podrobnosti, malo gradiva. Ampak morda zame ne velja rek daleč od oči, daleč od srca. Šele ko od nekod odidem, ko se kaj konča, ko kaj pogrešam, skozi moje misli zavijugajo spomini. Vse zgodbe, ki nekaj pomenijo, so kar naenkrat tu. Ko zazvoni zvonček nad vrati knjigarne, stopi skozi vrata mlajša verzija mene, to, kar sem nekoč bila, in mi poda svinčnik.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Eden od najpomembnejših trdnih podatkov o stanju v gospodarstvu je BDP, ki se je v ZDA v prvem četrtletju letošnjega leta skrčil za 0,3 odstotka. To je bil prvi padec v zadnjih treh letih, kar je na prvo žogo za marsikoga potrditev, da so ZDA na zanesljivi poti v recesijo zaradi sunkovitega preobrata k vodenju agresivne ekonomske politike. Vendar ni tako. Napoved dviga carin je namreč močno pospešila rast uvoza v ZDA, saj so distributerji in domači proizvajalci pohiteli z nabavami pred uveljavitvijo višjih carinskih stopenj, pri čemer nekatere pozneje sploh niso bile uveljavljene ali pa so bile uveljavljene po nižji stopnji. Investicije in potrošnja gospodinjstev sta se povečali, medtem ko se izvoz in potrošnja države nista pomembno spremenila. Končna prodaja domačim zasebnim kupcem se je povečala približno toliko kot v zadnjem četrtletju lanskega leta, za 3 odstotke, kar pomeni, da se kazalniki pesimizma v potrošnji niso odrazili tudi v realnem padcu prodaje. Tudi cene v ZDA se zaradi carin niso povečale. Nasprotno, njihova rast se je zniževala, kar je bilo povezano tako z nižjimi cenami energentov kot nižjo rastjo drugih cen.

V prvem četrtletju so bile cene za ameriške potrošnike medletno višje za 2,7 odstotka – marca le še za 2,4 odstotka – medtem ko se je umirila tudi rast osnovne inflacije, ki ne vsebuje cen energentov in sezonske hrane. Te cene so se povečale nekoliko bolj, v prvem četrtletju za dobre 3 odstotke. Ključni trdni podatki torej kažejo, da se kaj posebej dramatičnega v ameriškem gospodarstvu ni zgodilo. Potrošnja ameriških gospodinjstev predstavlja dve tretjini ameriškega BDP in prodaja na drobno se je vsaj v prvem četrtletju še povečevala. Stopnja brezposelnosti ostaja nizka in je na nivoju pred izbruhom pandemije covida-19. Dinamika uvedbe novih carin tudi zelo verjetno ne bo takšna, kot je to veljalo ob prvih napovedih ameriškega predsednika, kar je spoznal tudi sam po negativnem odzivu delniškega in obvezniškega trga. Obenem ameriška in kitajska podjetja intenzivno iščejo načine, kako se izogniti sedanjim visokim carinskim stopnjam. Na izvoz blaga s Kitajske v ZDA namreč znaša carinska stopnja 145 odstotkov, v drugo smer pa 125 odstotkov. Tako podjetja poročajo nižjo vrednost blaga, ki ga izvozijo, in na znižano vrednost plačajo kupci nižjo vrednost carine. Lahko pa tudi spremenijo poreklo blaga na način, da ga izvozijo v drugo državo, iz katere se carine ne obračunajo ali pa obračunajo po nižji stopnji. Prav opisana prilagodljivost podjetij kaže, kako težko je v praksi izvajati carinsko politiko v svetu, ki je zelo globaliziran. V ponedeljek sta Združene države in Kitajska po kratkih pogajanjih v Ženevi sporočili, da sta vsaj za obdobje 90 dni pripravljeni uveljaviti nižje carinske stopnje na medsebojno trgovinsko menjavo. Združene države so jo znižale s 145 na 30 odstotkov, Kitajska pa s 125 na 10 odstotkov.

Čas je, da analiziramo tudi podatke za Evropsko unijo. V prvem četrtletju letošnjega leta se je obseg BDP v Evropski uniji po prvi oceni povečal za 0,3 odstotka, kar je podobna rast kot v zadnjem četrtletju preteklega leta. K tej rasti je pomembno prispevala kar 3,2-odstotna rast BDP na Irskem, ki zaradi statistične posebnosti beleženja izdatkov za razvoj svetovnih multinacionalk občasno beleži zelo visoko gospodarsko rast. Prav tako se je BDP ponovno povečal v Nemčiji in Avstriji, in sicer za 0,2 odstotka.

Tudi zadnji podatki o razpoloženju v aprilu v ameriškem in evropskem gospodarstvu kažejo, da so prisotni le znaki umirjanja rasti, ne pa znanilci velikih padcev v realnem gospodarstvu. Omeniti pa je treba še eno okoliščino, ki izrazito pozitivno vpliva na Evropo, in sicer nižje cene energentov in surovin. Cene surovin in energentov so se za evrske kupce v aprilu tretji mesec zapored pocenile, in sicer tokrat kar za desetino. K temu so v pomembno prispevale cenejše energetske surovine, katerih cene so bile na najnižji ravni po juniju 2021. Drugi mesec zapored so upadle tudi cene drugih surovin, in sicer za šest odstotkov. K padcu cen surovin je opazno prispeval tudi močnejši evro, ki je v odnosu do ameriškega dolarja v enem mesecu pridobil 3,8 odstotka in je predstavljal dobro tretjino celotnega padca cen surovin za evrske kupce.

Med pomembnejšimi cenami fosilnih energentov, ki so bistvene za evropske kupce, se je povprečna cena sodčka nafte brent v aprilu znižala za desetino in je v povprečju dosegla 60,4 evra za sodček, kar je najmanj po avgustu 2021.To pripisujemo zaostrenim zunanjetrgovinskim odnosom med ZDA in trgovinskimi partnericami, zlasti Kitajsko, kar bi se ob zastoju sklepanja trgovinskih sporazumov lahko odrazilo v nižji svetovni gospodarski rasti in manjšem povpraševanju po surovi nafti. Prav tako je k temu prispevalo zvišanje proizvodnje surove nafte držav članic naftnega kartela OPEC. Če torej potegnemo črto pod bilanco trgovinskih vojn, lahko ugotovimo, da resnih razlogov za paniko ni, kar so dejansko ugotovili tudi delniški trgi, ki so v slabem mesecu dni pridobili desetino svoje vrednosti.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Reševanje z motorjem zahteva celega človeka, absolutno prisotnost v času in prostoru. To ni samo služba. Je del življenja, ki ga občutijo najbližji člani družine. Za reševalca na motorju je poleg odličnega obvladovanja motornega kolesa in izjemnega strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje samega sebe v najbolj stresnih in intenzivnih okoliščinah. Delo reševalca motorista se začne s prihodom na mesto dogodka, kjer te pričakajo nepredvidljivi prizori. Običajno si sam z nekaj očividci, ki jih moraš v zelo kratkem času pridobiti na svojo stran, saj ti postanejo neprecenljiv vir pomoči.

Po zvočniku se zasliši motor. Oblečem zgornji del kombinezona, nadenem si čelado in se oglasim dispečerju. Pove, da grem na obrobje Ljubljane, kjer oživljajo mlajšega človeka. Takrat še nismo imeli navigacije. Področje pokrivanja je bilo treba dobro poznati, da si lažje obvladoval stres. Dispečerji so imeli ogromno znanja in fotografski spomin za lokacije. V določenih primerih te je dispečer prek UKV-povezave pripeljal do točnega kraja dogodka.

Prižgem motor, lučke, sireno in se odpeljem čez rampo. Vožnja s svetlobno in zvočno signalizacijo predstavlja ogromen stres že v reševalnem vozilu. Na motorju je to stres na potenco. Sireno imaš pod sedežem, tako da čutiš tudi vibracije. Srčni utrip poskoči na 160 udarcev v minuti. Boj se začne. Predvidevanje je ključno, da lahko varno prideš na lokacijo. Na Tržaški ulici se vsa vozila primerno umaknejo in naredijo tako imenovani reševalni pas, da lahko grem varno po sredini. V ogledalu zagledam osebno vozilo, ki mi sledi. Le nekaj metrov za mano. Brezglavo, noro in nerazumljivo. Pokažejo se vse frustracije posameznikov, ki na ta način hranijo svoj ego, ne razmišljajo pa o posledicah, ki sledijo. Obvestim dispečerja, naj obvesti policijo, da objestnega voznika ustavijo.

Pridem na kraj dogodka, kjer je mama in še nekaj očividcev. Eden od prisotnih, ki je bil vidno utrujen, je izvajal stise prsnega koša. Nemudoma poskrbim za menjavo in enega od laikov prosim, da začne stiskati. Po nekaj minimalnih popravkih je bil zelo suveren. Odprem kovčke, v katerih  imam vso potrebno medicinsko opremo, in se fokusiram na namestitev defibrilacijskih elektrod. Analiziram bolnikov srčni ritem. Ventrikularna fibrilacija. Odlično, si mislim sam pri sebi. Imamo dobro izhodišče. Glasno opozorim prisotne in izvedem defibrilacijo. Začnemo s ciklom temeljnih postopkov oživljanja. Medtem oskrbim dihalno pot in vzpostavim intravensko pot. Po dveh minutah reanimacije vzpostavimo cirkulacijo. Pacient je zadihal še pred prihodom ekipe nujnega reševalnega. Zazvoni pozivnik. Huda prometna nesreča na ljubljanski obvoznici. Ekipo nujnega reševalnega vozila prosim, naj mi pomagajo nadomestiti porabljeno opremo, in odhitim naprej.

Kljub vsem treningom nekaj mesecev pred sezono in dobri psihofizični kondiciji je to še vedno služba, kjer ne veš, ali se boš vrnil nazaj. To se je pokazalo že zelo hitro, ko je naš kolega Peter doživel hudo prometno nesrečo, ki je močno zarezala med vse nas. Moje globoko spoštovanje vsem reševalcem, ki se s prvim majem podajajo na misijo. Srečali jih boste v Ljubljani, Mariboru in na obali.

In tako, tam zunaj, na vročem asfaltu in v tihih bitkah za vsako življenje, delujejo tisti, ki ne iščejo priznanja. Njihov pogum je tih, a brezmejen. Njihove roke so tiste, ki rešujejo, njihova srca tista, ki dajo. Življenje rešujejo roke, ki ne iščejo slave.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Zadnje čase veliko slišim o krizi branja, o tem, da upada zanimanje za literaturo, za branje na splošno, kot je povzel urednik Aljoša Harlamov v svojem nedavnem eseju na portalu LUD Literatura, pa je velik problem tudi to, da mladi vse več berejo v angleščini in da jih bomo za branje kompleksne in dobre literature v slovenskem jeziku navdušili, ko se ta trend obrne. Kadar me kdo malce provokativno zbode, češ: saj nihče več ne bere in knjige postajajo vse manj pomembne, pomislim na svoj bralni klub.

Pred nekaj leti sem prebrala uvodnik v eno izmed številk revije Literatura, ki ga je napisala prevajalka in kritičarka Diana Pungeršič, govoril pa je o njeni izkušnji vodenja bralnih klubov. V uvodniku je zapisala, da so bralni klubi najboljši način, kako obrniti na glavo trditev, da je knjig vse več, bralcev pa vse manj. Takrat me je prvič prešinilo, da bi morda nekega dne lahko bralni klub vodila tudi sama in pravzaprav si v sodobnem svetu, polnem odtujenosti in osamljenosti, ne znam predstavljati boljšega načina za spodbujanje branja, kot je druženje ob knjigah. Če celo filme vse več gledamo doma, v preteklem stoletju pa smo se morali za to večkrat nameniti v kino in srečati z drugimi, ni treba, da tudi beremo samo doma oziroma da ostane branje nekaj samotnega. Nasprotno.

Lani se mi je želja, da bi vodila bralni klub, tudi prvikrat izpolnila. Vodila sem eno sezono bralnega kluba esejistike tujih in slovenskih avtoric v organizaciji Literarno-umetniškega društva Literatura. Ta teden začenjam že drugo sezono, prijav v bralni klub pa je od lani občutno več in zdi se, da so bralni klubi popularni, saj jih po nedavnih poročanjih v Sloveniji deluje že približno osemsto. Z udeleženkami in udeleženci mojega kluba smo se enkrat na mesec dobivali in se pogovarjali. Tako preprosto. Navdihovale so nas avtorice, kot so Helena Koder, Nora Ephron, Marguerite Duras, Susan Sontag, Manca G. Renko in druge. Naša bralska srečanja pa so bila zame navdihujoča še na nekoliko drugačen način. Vodenje bralnega kluba je dodatno okrepilo moje prepričanje, da so knjige in dobre zgodbe gradniki skupnosti. Na srečanjih smo resda debatirali o knjigah, vedno pa so naši pogovori prerastli v pogovore o naših izkušnjah in občutjih. Včasih so bili preprosto lep družaben dogodek. In svoje klubovce sem vselej spodbujala, naj se udeležijo srečanja, tudi če knjige niso prebrali. Ker verjamem, da se nad knjigami navdušimo, ko so nad njimi navdušeni drugi, in konec koncev tudi sama najraje prejmem kakšno
bralno priporočilo svojih kolegic. Spodbujanje ljubezni do branja se zato lahko dogaja na veliko načinov, eden izmed njih pa je tudi zelo oseben: neka knjiga, ki je morda sicer ne bi vzeli s police v knjižnici, nam lahko lepega dne spremeni življenje. Ko se pogovarjamo o tem, kako nas branje nagovarja, govorimo vselej tudi o sebi in svojih intimnih bralskih doživetjih. Pa tudi o pomembnih vprašanjih, ki jih tako mojstrsko osvetli dober esej na temo materinstva, bližine, moško-ženskih odnosov, ekologije, pop kulture, ne nazadnje literature. Tako kot v otroštvu po zaslugi svojih klubovcev danes ljubezen do branja znova in še bolj vidim kot nekaj, kar nas povezuje in je nalezljivo. Srečanja bralnega kluba so priložnost, da se poslušamo. In to v družbi, ki trpi in je razdejana zaradi odsotnosti posluha za stiske in mnenja drugih, ki nismo mi.

Ko se srečujemo v bralnem klubu, ohranjamo živo ljubezen do branja, pa tudi ljubezen do pripovedovanja – pripovedujemo si o svojih popotovanjih s posamezno knjigo, tako pa krepimo prakso pripovedovanja zgodb, ki je za družbe tako pomembna že od začetka časa. Knjige nas opolnomočijo, da premišljujemo o sebi in drugih. Kot je dejala Joan Didion, si pripovedujemo zgodbe, da bi lahko živeli. Da bi pripovedovali, pa potrebujemo poslušalce. Ne le pisatelji. Prav vsi.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.