Prepih

To so verzi Ane Pepelnik iz pesmi z naslovom Nenadoma sneg. Znova sem pomislila nanjo, ko sem premražena gledala odtise podplatov svojih škornjev v sveže zapadli belini pred blokom. Sneg me vedno spravi v malce melanholično razpoloženje. Za seboj pusti ogabno plundro, ki simbolizira moj odpor do vsega, kar diši po zimi. Tako kot glas v Anini pesmi tudi jaz pozimi hrepenim po razglednici iz tujih, manj zimskih krajev, s kičastimi palmami in nekaj vrsticami, v katerih so besede sonce, morje, plaža, pa čeprav mi pogled na nabor takih kartic, ki krasi moj brneči hladilnik, vsako jutro, ko se stegnem po jogurt, zavita v debelo jopo, povzroči le boleč občutek hrepenenja v prsnem košu. Zima je zame samo čas, ko čakam poletje. Pozimi nisem človek, ampak samo premražen žvečilni gumi, ki se vleče skozi ulice kot šibek duh. Vem, da nisem edina. Britanska pisateljica Katherine May v svoji knjigi Prezimovanje piše o pomenu prezimovanja, soočanja z zimo, sprejemanja tega, da je zima del naravnega cikla in da se je treba na prezimovanje ustrezno pripraviti. Rastline in živali, pravi, se zimi ne upirajo in pozimi ne poskušajo živeti enako kot poleti. Mi ljudje smo drugačni: že prve dni januarja se je v fitnesu blizu mojega doma trla množica ljudi, in zjutraj se marsikdo izmed nas, čeprav je zunaj še temno, s termovko čaja odvleče čez domači prag, še preden se prikaže sonce, ker pač nimamo druge izbire. Hodimo v službe, si polnimo rokovnike z druženji in kavicami, delamo neskončne sezname vsega, kar bomo postorili. Ker se neizprosni ritem življenja ne ozira na termometer. Osebno uporabljam enako tehniko: da me temačno zimsko obdobje ne bi popolnoma paraliziralo, ostajam čim bolj zaposlena z nešteto stvarmi, tako da je popoldne pred televizorjem v zimskih mesecih zame izjema, čeprav čutim, da mi telo sporoča, naj se že enkrat umirim. Zima, opozarja Katherine May, ni nekaj, čemur kar ubežimo, saj obdobja prezimovanja napočijo tudi v naših življenjih, v katerih se ciklično izmenjavajo zdravje in bolezen, optimizem in malodušje. Ko se znajdem v globokem in temnem januarju, če nekoliko parafraziram znano pesem, se ne počutim trdno kot skala; počutim se razgaljeno in majhno, izgubljeno v temi, ki srka stolpnice mojega preljubega mesta. Toda sprašujem se, ali je ta vsakoletna potrtost res tako neizogibna. Priznam, da si alternative sploh ne predstavljam. Žal mi je, da ne živimo v svetu, ki bi spodbujal srednjo pot med zimskim spanjem in normalnim vsakdanjikom, ko bi se lahko pozimi večkrat zavlekli v samoto, pod pernico, in si dali čas, da se spopademo z zahtevami, ki jih vselej znova postavlja narava, čeprav smo se v vseh teh stoletjih na moč potrudili, da bi jo spremenili v svojo služabnico, tako da je katastrofa še večja. Sprašujem se, ali moj strah pred zimo ne izvira iz splošne storilne naravnanosti tega sveta, ki prepoveduje, da sprejmemo, da smo pač malo leni, pač malo nemotivirani in poklapani. Anina pesem mi ne gre iz glave. In ne gre le za to, da bi rada v nabiralniku našla razglednico z morja. Rada bi poslala nekomu razglednico s tremi vrsticami o tem, da res potrebujem počitek. Čas, da prebrodim zimo. Kako bi bilo, če bi lahko dopustili sebi in drugim, da sprejmemo svoje zime? Opomniti se moram: ne trajajo večno.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Združene države so po vrednosti bruto domačega proizvoda največje svetovno gospodarstvo in ameriški potrošniki imajo visoko kupno moč in so tradicionalno zaželeni turisti. Bruto domači proizvod ZDA je v 2024 prvič v zgodovini presegel vrednost 30 bilijonov. V primerjavi s Slovenijo je to približno 420-krat več. Največje svetovno gospodarstvo je hkrati tudi največji uvoznik blaga na svetu. In to kljub presenetljivemu dejstvu, da je pomen trgovinske menjave Združenih držav glede na njen celoten BDP relativno nizek. Znaša namreč le okoli 25 odstotkov ameriškega BDP, kar je osemkrat manj, kot znaša v Sloveniji, kjer je v 2024 okoli 200 odstotkov BDP.

Zakaj je pravzaprav ta primerjava zelo pomembna? Pokaže namreč, da glavnina ameriške gospodarske moči izvira iz notranjega trga, ki ga predstavlja potrošnja 340 milijonov ljudi, oziroma iz njihovih medsebojnih poslovnih interakcij. Tako je zdaj precej lažje razumeti, da gospodarstvo ZDA ni tako močno odvisno od svobodne trgovine kot kakšno manjše, kot je denimo slovensko. V tem kontekstu Trumpova napoved uvedbe carin na uvožene izdelke iz določenih tujih držav ne ogroža toliko ameriškega gospodarstva, kot pa države, ki so bolj odvisne od izvoza svojih izdelkov v ZDA. Največje izvoznice izdelkov v ZDA so sicer Kitajska, Mehika, Kanada, Japonska in Nemčija. Izvažajo izdelke, ki jih ameriška podjetja in ameriški potrošniki potrebujejo ali si jih želijo. Nizke uvožene cene izdelkov iz naštetih in drugih držav so sčasoma vodile v stagnacijo domače proizvodnje v ZDA. To je povsem običajen pojav v vseh zelo razvitih državah, saj se v teh gospodarstvih vse bolj krepi pomen storitev, relativen pomen industrije pa se krči. Rastoča blaginja Američanov je tako sčasoma vplivala na manjše število delovnih mest v proizvodnji izdelkov z nizko dodano vrednostjo, hkrati pa je to vplivalo na nova nastala delovna mesta v storitvah in industriji z visoko dodano vrednostjo. Brezposelnost v ZDA je namreč relativno nizka. Znaša okoli 4,2 odstotka, kar je manj od dolgoletnega povprečja. Obseg industrijske proizvodnje se v ZDA v zadnjih treh letih pravzaprav ni pomembno spremenil. Vendar je kljub temu upadlo število delovnih mest v industriji.

Splošna zakonitost v industriji namreč je, da s krepitvijo avtomatizacije proizvodnje upada potreba po delovnih mestih. Ena od predvolilnih obljub novega predsednika Združenih držav je bila, da bo v ZDA povrnil ta delovna mesta, ki so jih izgubili zaradi rastočega pomena storitev in krepitve rasti produktivnosti v industriji. Vendar se število delovnih mest še vedno povečuje in je pri okoli 162 milijonih. Približno polovica prebivalstva v ZDA je tako zaposlena, kar je podoben delež, kot ga ima tudi Slovenija. Posledično uvedba carin na uvožene izdelke ne bo pomembno vplivala na celotno število delovnih mest v ZDA. Če bi bil namreč dvig carin na določene izdelke tako visok, da bi pripomogel k selitvi proizvodnje v ZDA, bi bil takšen izdelan proizvod v ZDA dražji, kot je danes, ko je izdelan v tujini in je uvožen v ZDA. Posledično bi ameriškemu potrošniku ostalo manj prostih sredstev za trošenje pri storitvah. To pomeni, da bi v storitvah v prihodnosti nastalo manj delovnih mest, kot bi jih sicer. Prav tako bi to vplivalo tudi na višjo rast cen v ZDA, kar bi zavrlo pričakovano dinamiko zniževanja obrestnih mer ameriške centralne banke FED.

Z vidika Slovenije bi bila uvedba selektivnih carin na določene izdelke manj pomembna za naše gospodarstvo, saj v ZDA izvozimo za okoli 920 milijonov evrov blaga, pri čemer so ZDA tako neposredno šele naša 13. najpomembnejša izvozna država. Pri tem moramo tudi vedeti, da lahko del v evropske države izvoženega blaga, izdelanega v Sloveniji, prav tako konča na ameriškem trgu. Ne smemo pa pozabiti še na eno okoliščino, ki nam gre na roke in na katero ameriški predsednik nima vpliva. To sta ameriški dolar in njegova moč v primerjavi z evrom. Ko je postalo jasno, da bo Trump dobil mandat, je ameriški dolar v nasprotju z evrom začel naraščati, kar pomeni ugodne pogoje za naše izvoznike, saj je njihov izkupiček v dolarjih, ko je preveden v evre, zdaj vreden več. Posledično lahko sklepamo, da morebitna uvedba selektivnih carin na slovenske ali evropske izdelke ne bo pomembno vplivala na naše gospodarstvo. Večji vpliv bi imela morebitna potreba po dvigu domačih izdatkov za obrambo, ki bi bila lahko posledica okoliščin manjše vojaške podpore Združenih držav Ukrajini in nadaljevanja konflikta.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Če bi z eno besedo povzela, kako doživljam praznični čas, bi rekla, da gre za čas pričakovanja. Pričakovanj. Konec leta je zame že od nekdaj predstavljal tisti čas v letu, ko bi se moralo zgoditi nekaj posebnega. Družine sedejo za mizo in pozabijo na nesoglasja, na telefonu se ti nenadoma izpiše številka nekoga, ki ga že dolgo nisi videla, iz nabiralnika pokuka razglednica tiste prijateljice, ki se je odselila iz Slovenije že leta nazaj, za Silvestrovo pa dobiš – no, poljub. Ne le v obliki radijskih valov iz zvočnika, ko zadoni prvih par taktov Silvestrske klasike. “Kaj boš letos za novo leto?” je bilo vprašanje, ki sem ga podzavestno vselej mrzila, ker je zame predstavljal obsedenost s tem, da tvoja družba za Silvestrovo pove nekaj o tvoji priljubljenosti in socialnem statusu. Filmi nas prepričujejo, da je Silvestrovo čas, ko se vsi samski počutijo kot zgube. Kaj, če za Silvestrovo ne poljubiš nikogar, kaj če konec leta pričakaš v pižami, ali pa ga enostavno prespiš? Kaj če ga preživiš v razmetanem stanovanju, medtem ko nekoga obupno pogrešaš? Kaj, če prestajaš ločitev in so tvoji otroci za božični večer ali Silvestrovo ravno pri drugem staršu in si prvič po dolgem času za praznični večer sama doma pred televizijo? Pritisk, da morajo prazniki pomeniti druženje in butanje ljubezni čez rob kozarca za penino, je zelo resničen in tudi krivičen. Od malega mi je oči govoril, da so prazniki težek čas za osamljene ljudi in za tiste, ki so koga nedavno izgubili. Pa za tiste, ki nimajo družbe in bodo morda za praznike večerjali kar sami. Osamljenost je, kot je zapisala britanska pisateljica Olivia Laing, lahko tudi vir sramu, ker nasprotuje ideji tega, kako bi morali živeti, kako bi naj naša življenja izgledala. Osamljenost je lahko nekaj hudega, pravi, saj se osamljeni osebi zdi, da bi lahko njeno stanje bilo celo odbijajoče za ljudi okrog nje. Dejstvo je, da je praznični čas za marsikoga osamljeno obdobje in posledično vir stiske. Biti osamljen med prazniki, ko zunaj mesto gomazi od skupinic nasmejanih turistov, na videz popolnih parov in družin, ki posedajo po restavracijah ter se glasno družijo, lahko v nas ustvari celo paleto negativnih občutkov. Družbeni vzroki za epidemijo osamljenosti so mnogoteri in kompleksni in kot v vseh mesecih leta, je socialna izključenost nekaj, za kar je soodgovorna širša družba in predstavlja kolektivni problem. A med prazniki kup pričakovanj, kako naj bi jih preživeli, včasih ne prinese čisto nič dobrega. Zdi se nam, da se imajo vsi bolje od nas, sploh v dobi družabnih omrežij. Tudi sama sem kakšno novo leto ali dve z bridkostjo in zavistjo skrolala med objavami prijateljic, saj je na ven izgledalo, da imajo veliko bolj spektakularno Silvestrovo kot jaz, ki sem ždela doma, v upanju, da bo novoletne norije mimo.

Ko se te dni oziram okrog sebe, mislim predvsem na to, kako bi si želela, da bi bili prazniki predvsem čas prijaznosti in premisleka o tem, kako se počutijo ljudje okrog nas. Zavedanje, da so lahko prazniki težek čas za marsikoga, prinese s seboj določeno mero odgovornosti. Da si prisluhnemo. Da skušamo biti večkrat bolj pozorni in prijazni. Do sosede, ki živi sama. Do naših ljubljenih, ki bodo med prazniki delali in bodo morda Silvestrovo preživeli v službah. Do daljnih sorodnikov, ki nam vedno pošljejo voščilnico, čeprav se skoraj nikoli več ne vidimo v živo. Do vseh starejših v naših življenjih, ki bodo morda za praznike sami. Do tistih, ki so šli pravkar skozi  razpad zveze, do tistih, ki jim zdravje preprečuje, da bi se med prazniki družili. Življenje postreže z marsičem, celo pod novoletnimi girlandami rdečih, modrih in zelenih luči, ki včasih skrivajo tudi žalost, zato bom zamižala in si zaželela nekaj lepega, za vse tiste, ki se spopadajo z občutki osamljenosti. Ne vem, če jih lahko preprečimo, lahko pa smo pozorni, nase in na druge, čuvamo drug drugega in sebe, In če citiram enega svojih najljubših filmov vseh časov: “sta to morda ena in ista stvar? Ljubezen in pozornost?”

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

To torej pomeni, da bruto domači proizvod meri le fizično blaginjo, ne meri pa denimo elementov, ki so prav tako pomembni za vsakega posameznika, kot so varnost, zdravstvena oskrba, dolžina delovnika, politična stabilnost, kakovost ustanov v državi, svoboda do izražanja in podobno. Prav tako ne meri razdelitve dohodka ali premoženja v nekem gospodarstvu. Kaj torej sploh merimo z bruto domačim proizvodom?

Merimo spremembo, ki smo jo kot skupnost ustvarili v določenem obdobju. Zelo pomemben element primerjave je tudi primerjava med državami, saj je cilj vsake države doseči višjo gospodarsko rast. Države z nižjo stopnjo razvitosti imajo običajno relativno višjo gospodarsko rast kot tiste z nižjo. Razlog je v tem, da so stroški proizvodnje ali zagotavljanja/opravljanja storitve tujim podjetjem ali državljanom v manj razvitih državah nižji kot v razvitih državah.

Zato je relativna gospodarska rast Indije in Kitajske višja, kot je v Nemčiji ali Sloveniji. Absolutne razlike pri rasti se toliko ne razlikujejo, vendar se o teh toliko ne razpravlja. Naša blaginja je torej večja kot v Indiji in na Kitajskem, razlike pa se vendarle sčasoma zmanjšujejo.

Spremembo bruto domačega proizvoda merimo na tri različne načine, BDP pa primerjamo na letni ravni, včasih tudi na četrtletni. Kdaj pa kdaj pa izračunavamo povprečno rast iz neke skupne časovne osnove, kot recimo iz leta 2019, pred začetkom pandemije, ker nam ta podatek pokaže, kako so države povečevale svojo blaginjo po padcu gospodarstva v letu 2020 in okrevanju v poznejših letih.

Tri metode merjenja bruto domačega proizvoda so izdatkovna, ki jo javnost najbolj pozna, proizvodna in dohodkovna. V osnovi je po vseh naštetih metodah merjenja sprememba bruto domačega proizvoda enaka.

V javnosti je najbolj znana izdatkovna metoda merjenja bruto domačega proizvoda, ki meri, koliko so svojo porabo spremenili gospodinjstva in država, koliko smo izvozili oziroma uvozili blaga in storitev ter koliko smo investirali.

Ne smemo pa pozabiti še na eno posebnost – spremembo zalog, ki prav tako vpliva na spremembo bruto domačega proizvoda. Te zaloge so lahko v obliki državnih zalog ali zalog v trgovini, proizvodnih podjetij ali pa gradbenih zalog, kar pomeni nedokončane stavbe ali objekte.

Za izračun BDP se uporabljajo številni različni podatki, vse od računov potrošnikov do podatkov o investicijah podjetij, njihovih poslovnih rezultatih, o trošenju države in številni drugi podatki. Prve ocene spremembe bruto domačega proizvoda so manj zanesljive. To dejansko pomeni, da prvi oceni ne moremo zaupati toliko kot drugi in poznejšim.

Eden izmed takšnih primerov je rast bruto domačega proizvoda v Sloveniji leta 2022, pri čemer je bila prva ocena rasti 5,4 odstotka, pozneje 2,5 odstotka, pri zadnji aktualni reviziji pa je bila spet nekoliko višja, pri 2,7 odstotka. Merjenje bruto domačega proizvoda tako ni znanost in dejavnik napake pri merjenju je visok, kar povzroča izzive tudi pri vodenju makroekonomske in fiskalne politike države.

Bistvo merjenja bruto domačega proizvoda je tudi v tem, da državi omogoča vodenje proračuna in ustrezno načrtovanje davčnih in drugih prilivov kot tudi izdatkov. Višja pričakovana rast porabe gospodinjstev, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda, namreč vpliva na višje pričakovane prilive iz davkov na potrošnjo, recimo iz naslova davka na dodano vrednost, kar državi tudi omogoča, da pričakovan priliv iz naslova teh davkov nameni porabi za določen namen, recimo za šolstvo, zdravstvo in drugo.

Zgodovina razvoja metode merjenja bruto domačega proizvoda je pravzaprav nastala prav iz potrebe, da država lahko bolje ugotovi, kako poslujejo njene ključne celice, kot so gospodinjstva in podjetja, kako z ustreznimi ukrepi spodbuditi gospodarsko rast ter kako določiti ustrezno raven obdavčitve, ki se potem nameni za financiranje javnih potreb.

Pogled na oceno proračuna v prihodnjem letu kaže, da država računa na približno 2,5-odstotno gospodarsko rast, h kateri bo prispevala tako z izvedbo načrtovanih javnih naložb kot posredno s porabo gospodinjstev prek 7-odstotne uskladitve plač v javnem sektorju. Posredno bo to vplivalo tudi na rast plač v zasebnem sektorju, ki bo tako okrog 6-odstotna in bo zaradi tega tudi višja, kot če se takšna uskladitev plač v javnem sektorju ne zgodi.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

V skladu s francosko zakonodajo bi sojenje lahko potekalo za zaprtimi vrati, a je Gisèle Pelicot zahtevala, naj bo sojenje javno, saj je s tem dejanjem želela opogumiti druge ženske in pokazati, da se žrtvam ni treba sramovati. Na sodišču je povedala: "Ko si posiljena, te prevzame občutek sramu, ampak sram bi morali čutiti storilci, ne pa me." Poudarila je, da njen namen ni samo razkriti grozot, ki jih je preživela, ampak tudi opogumiti vse žrtve, naj prekinejo molk in se osvobodijo sramu ter zahtevajo pravico.

In se sprašujem – je res? Je sram resnično tam, kjer bi moral biti, ko govorimo o nasilju nad ženskami?

Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami vsakič znova spremljajo tudi številni očitki, da z eksplicitnim govorom o nasilju nad ženskami diskriminiramo moške in zanemarjamo problem nasilja nad moškimi. Gre za vseprisotne očitke, ki jih tisti, ki se z nasiljem nad ženskami sistematično ukvarjamo, prejemamo ves čas. Vsakič znova tudi pojasnimo, da takšne trditve nikakor ne držijo, kajti vsi tisti, ki se borimo proti nasilju nad ženskami, se tudi sicer borimo zoper vse oblike nasilja, ne glede na spol žrtve. Vsakič znova tudi poskušamo pojasniti, zakaj je tako pomembno posebej in eksplicitno opozarjati na problem nasilja nad ženskami, ki ga razumemo kot širši družbeni problem in kot eno hujših oblik kršenja človekovih pravic.

Statistično gledano, ženske v največji meri doživljajo oblike nasilja, kot so intimnopartnersko nasilje, nasilje v družini, spolno nasilje, posilstvo, prisilna poroka, pohabljanje spolnih organov, nasilje, povezano s kršenjem reproduktivnih pravic, družinski in intimnopartnerski umori ter trgovina z ljudmi. Gre za oblike nasilja, v katerem so ženske žrtve v več kot 80 odstotkih, povzročitelji tovrstnih kaznivih dejanj pa pretežno moški. Že statistika pove, da nimamo opraviti samo s posamičnimi primeri nasilja, ampak gre za družbeni problem, ki v nesorazmerno večjem deležu prizadene ženske.

Z raziskavami so ugotovili, da je nasilje nad ženskami družbeni problem. Pri tem gre za oblike nasilja, ki niso naključne, ampak so odraz sistemskih in družbenih neenakosti, ki izhajajo iz še vedno prisotnih patriarhalnih struktur, ki na subtilen in prikrit način ostajajo del našega družbenega delovanja in prepričanj. Povezane so s spolnimi stereotipi, normami, ki dopuščajo takšno nasilje, in strukturami moči, ki ženskam omejujejo možnosti za zaščito in pravico. To nasilje je globoko zakoreninjeno v družbenih in kulturnih sistemih ter pogosto ostaja nevidno ali celo sprejeto kot "normalno". Ženske, ki doživljajo nasilje, pogosto občutijo krivdo in sram, medtem ko storilci nemalokrat uživajo zaščito družbenega molka ali celo družbene podpore.

Spomnimo se samo na javni protest pred ljubljanskim sodiščem, ko je potekalo sojenje domžalski peterici za skupinsko posilstvo mladoletnega dekleta. Nekaj ljudi je prineslo transparente, na katerih so žrtev z imenom in priimkom obtoževali, da laže, in jo tako postavili na javni sramotilni steber. Tudi v primeru Gisèle Pelicot, pri katerem so organi pregona v javnosti povedali, da imajo posnetke zlorab, Dominique Pelicot pa je zlorabe tudi priznal, najdemo skeptike, ki javno dvomijo o tem, da gospa ni ničesar vedela, in jo obtožujejo sodelovanja pri zlorabah.

Takšni odzivi so del širšega vzorca, ki ga pogosto spremljajo družbeni molk, relativizacija in celo iskanje opravičil za povzročitelje. Ničkolikokrat namreč slišimo komentarje, ki nasilna dejanja opravičujejo s "patološkimi" značilnostmi storilcev – od duševnih motenj do alkoholizma in "težke preteklosti" – ali celo prelagajo odgovornost na žrtev: "Zakaj ni odšla? Zagotovo je nekaj naredila, da je to sprožila?"

Še več, številni, ki vedo za nasilje, izberejo tišino. Zakaj? Ker je to najmanj nelagodno. Ker nas pogovor o nasilju prisili v odgovornost – da ne moremo biti le pasivni opazovalci. Tako nasilje ostaja ujeto med štirimi stenami, skrito v neizrečenih zgodbah in družbenem molku, storilcem pa omogoča nadaljevanje zlorab. Največji zaveznik nasilja in povzročiteljev nasilja je ravno tišina.

Ob dnevih boja proti nasilju nad ženskami se je zato pomembno vprašati, ali smo kot družba dovolj odločni v prekinjanju tišine in graditvi prostora, v katerem ljudje, ki so preživeli ali preživljajo nasilje, dobivajo jasna sporočila, da niso krivi zanj in da je za nasilje odgovoren izključno tisti, ki ga je povzročil.

Zato naj to kolumno sklenem z zahvalo. Zahvalo Gisèle Pelicot in vsem tistim, ki ob nasilju niso tiho. Kajti noben zakon ne bo zmožen zaščititi žrtve, če se bomo posamezniki in družba ob nasilju obračali stran in ne bomo zmožni povzročiteljem postavljati jasnih mej.

Posebej govoriti o nasilju nad ženskami zato pomeni, da je jezik jasen, da je jasno, da za doživeto nasilje ni odgovorna žrtev, da je nasilje izbira in da mora sram ostati tam, kamor spada. Pri povzročiteljih.

doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Takrat sem bila še otrok, obremenjena večinoma s stvarmi, omejenimi na mojo otroško sobo - kam sem dala barvice, ali mi je sestra spet ukradla nogavice, ali je zmanjkalo bombonov, ali je mami jezna ali utrujena ali žalostna, ali mi je za posteljo padla najljubša zapestnica, ali je črna packa v kotu stropa smrtonosni pajek ali smrtonosna plesen.

V bistvu pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da je otroštvo brezskrben čas. To vsekakor, glede na stanje sveta, velja le za izbrance in celo kadar so relativne zunanje okoliščine normalne in mile in živimo na koncu sveta, kjer ne divja vojna, kjer je dovolj hrane v hladilniku in kjer lahko izbiramo, ali bomo šli v park ali na uro klavirja, odraščanje ni mala malica. Moje otroške nedeljske skrbi so bile majhne le na videz. Morda sem sovražila nedelje, ker me je od ponedeljkove hoje do stavbe, kamor sem hodila v šolo, znova ločeval le kratek spanec. Kot otrok sem imela epilepsijo, kar je pomenilo, da niti dežela sanj zame ni pomenila odrešitve pred nedeljsko anksiozo.

Lahko da bom imela v spanju epileptični napad. Ampak morda nedelje zvečer nisem marala tudi zato, ker naslednji dan nisem želela v šolo. Nisem želela nazaj tja, kjer sem se počutila kot E. T. vesoljček, kot čudakinja, tarča posmeha. Kar sem seveda velikokrat bila.

Kot otrok sem bila obsedena z E. T. vesoljčkom. Ob filmu sem točila krokodilje solze, imela sem E. T. vesoljček kolo, čelado, ščitnike, obesek za ključe, majico, knjigo, slikanico, plakat, plišasto živalico. Zakaj bi bil otrok tako obseden z nezemljanom, ki se na vsak način skuša vrniti domov? Vedno sem imela rada svoj dom. Zavetje svoje otroške sobe. Zdaj, kot odrasla, sem se nekoliko sprijaznila s prihodom nedelje zvečer. Včasih čutim težko tesnobo v želodcu, a se poleže, če grem na sprehod ali naredim nekaj dihalnih vaj pred ogledalom. V otroštvu pa sem resnično trepetala pred vsakim novim tednom, ko bom morala nazaj med ljudi, v resnično življenje, stran od doma, ven iz svojega kokona, stran od svojih sten, porisanih z mačkami in rožami in srčki, kjer je varno, kjer me nihče ne zbada, lovi po igrišču ali za menoj vpije grde besede in se ne zjokam na stranišču. Ne želim si nazaj v tiste ure, ko sem posedala ob oknu in opazovala kako zunaj pojenja jesensko modra svetloba in se ena za drugo prižigajo ulične luči.

Nekateri ljudje bi radi ohranili otroka v sebi. Jaz bi rada ohranila vesoljko v sebi. Pa ne, da si želim, da bi me bilo še kar naprej vedno strah zunanjega sveta. Ampak kako lepo bi bilo opazovati Zemljo od daleč, vse ljudi kot drobne pikice nekje v daljavi, daleč stran od vseh žalosti in obžalovanj. Nikoli ne bom izvedela. O tem razmišljam ob nedeljah zvečer.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Slovenija je sprejela evro že januarja 2007, prva izmed novih držav članic EU. Praviloma imajo države, ki sprejmejo evro, nižjo inflacijo, zato spremljamo tudi relativna gibanja cen v enotnem valutnem območju, ki ga sestavlja 20 držav članic območja evra. V Sloveniji oktobra nismo imeli ne inflacije ne deflacije, torej se cene niso spremenile: to je velika redkost. Od sprejema evra, ki ga imamo že skoraj 18 let, je bilo le pet mesecev, ko se cene na letni ravni niso spremenile; 33 mesecev so upadale, 82 odstotkov časa pa so naraščale. Pri spremljanju inflacije moramo imeti v mislih, da obstajata dve opredelitvi inflacije in 4 različna obdobja, v katerih spremljamo spremembo cen.

Pogled domačih porabnikov kaže sprememba cen življenjskih potrebščin, pogled spremembe cen v okviru državnih meja pa harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin. Med njima dolgoročno ni velikih razlik, vendar lahko v nekaterih mesecih vendarle nastanejo. Letna inflacija je v obeh primerih znašala 0 odstotkov. Če torej analiziramo našo kupno moč v okviru naše tipične košarice potrošnje, je sprememba cen življenjskih potrebščin primernejša metodologija. Ko pa primerjamo spremembo cen med državami, je harmoniziran indeks cen prava izbira.

Med štirimi različnimi obdobji, v katerih spremljamo spremembo cen, je najpogostejša inflacija na letni ravni, torej sprememba cen v tekočem mesecu glede na isti mesec lani. Druga je mesečna inflacija, ki kaže spremembo cen glede na prejšnji mesec. Ker se nekateri izdelki ali storitve v določenih mesecih bolj dražijo ali cenijo kot v preostalih, se mesečna inflacija pogosto zelo spreminja in spreminja tudi predznak. Tretji pogled je pogled na spremembo cen glede na začetek leta oz. december prejšnjega leta. Praviloma je rast cen ob koncu leta višja kot na začetku. Vseeno pa v prvem polletju cene po navadi naraščajo hitreje kot v drugem, ker jih trgovci in drugi ponudniki storitev pogosteje uskladijo v 1. polovici leta kot v drugi. V četrtem obdobju se inflacija v večmesečnem obdobju aktualnega leta primerja z inflacijo v istih mesecih v prejšnjem letu. To konkretno pomeni, da so bile oktobra letos cene za tipičnega porabnika morda res enake kot oktobra lani, vseeno pa so se v prvih 10 mesecih v povprečju povečale za 2 odstotka glede na deseti mesec v lanskem letu.

Kaj je najbolj prispevalo k odsotnosti oktobrske inflacije na letni ravni? Poenostavljeno bi lahko rekli, da predvsem nižje cene električne energije zaradi spremembe pri obračunavanju omrežnin pri gospodinjstvih in nižje cene naftnih derivatov. Cene blaga so se v letu dni znižale za 1,6 odstotka, cene storitev pa so še vedno hitro naraščale, in sicer za 3,2 odstotka. Ker tipični slovenski kupec za blago nameni dvakrat večji delež porabe kot za storitve, inflacije ni bilo. Naj kot zanimivost že dodam, da cene nepremičnin, ki že vrsto let močno naraščajo, niso vštete v inflacijo v Evropi, so pa na primer v ZDA. Razlog je, da je to investicija, ki ne pomeni tekoče porabe. Poleg tega ima vsak posameznik svojo lastno inflacijo in premožnejši ljudje več svoje tekoče porabe namenijo storitvam, manj pa blagu, dohodkovno šibkejši pa nasprotno. Tako bi celo lahko rekli, da so bile cene oktobra letos za dohodkovno šibkejše osebe nižje kot oktobra lani, za premožnejše pa so cene narasle.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.