Prepih

Ko govorimo o radikalizaciji in nasilju, zlasti med mladimi, se družba pogosto odzove s hitro obsodbo v smeri moraliziranja, poenostavljenih odgovorov, strogih kazni in raznih ukrepov ničelne tolerance. Gre za hitre, toda žal tudi nepremišljene odzive, ki nam ne ponujajo pravih vpogledov v dogajanje in nas pogosto peljejo v iskanje neustreznih in radikalnih rešitev, kot je na primer popolna prepoved telefonov.

Skladno s tem je najprej treba reči, da se radikalna prepričanja ne zgodijo čez noč. Če želimo razumeti, kako se oblikujejo in zakaj mladi v njih iščejo odgovore in tudi uteho, moramo namreč pogledati širšo sliko.

Podlaga za radikalna prepričanja se ne začnejo na spletu, ampak že veliko prej, in sicer z idejami, ki se zdijo povsem vsakdanje in sprejemljive in s katerimi se mladi srečujejo v svojem najširšem socialnem okolju. Piramida nasilja ponuja pomemben vpogled v ta proces – nasilje se ne pojavi nenadoma, temveč raste iz kulturnih vzorcev, ki marsikaj opravičujejo. Ko kot družba dopuščamo seksizme, normaliziramo nestrpnost do vsega, kar naj bi se razlikovalo od postavljenih družbenih idealov, se posmehujemo šibkosti ali normaliziramo spolno neenakost, ustvarjamo temelje, na katerih se lahko razvijejo radikalnejše ideologije. Majhni vsakodnevni signali, ki opravičujejo neenakost, zaničevanje ali izključevanje, oblikujejo miselni okvir, v katerem se nasilje lahko zdi upravičeno in tudi smiselno.

Eden bolj skrb vzbujajočih pojavov sodobnega časa pa sta porast radikalizacije med mladimi moškimi in širjenje tako imenovane “toksične moškosti”, ki temelji na prepričanju, da so za njihove težave in frustracije, tako na osebni kot družbeni ravni, krive ženske in feminizem, saj naj bi feministična prizadevanja zamajala bistvo moške identitete in njen tradicionalni pomen. Družbena omrežja so pri tem postala plodna tla za širjenje takih prepričanj, pri tem pa vplivneži in subkulture, kot so inceli in moškosfera, utrjujejo ideje, da sta moška moč in nadzor nad ženskami ključna za ohranitev tradicionalnega moškega statusa. Ob tem širijo miselnost, da je uveljavljanje avtoritete z nadzorom in agresijo edini način za ohranitev prave moškosti v družbi, ki naj bi bila vse bolj ogrožena prav zaradi preveč emancipiranih žensk.

Težave pri takih radikalnih prepričanjih so, da pogosto ob upravičevanju nasilja vanj tudi vodijo, to potrjujejo tudi raziskave in podatki, ki kažejo na porast medvrstniškega nasilja in nasilja nad ženskami. Na ta problem nas opozori tudi serija Adolescenca, katere scenarij temelji na resničnih dogodkih, ko je bilo v Angliji v krajšem obdobju več umorov mlajših deklet, ki so jih zakrivili njihovi sošolci oziroma vrstniki in ki so bili posledica prav takih destruktivnih prepričanj.

V skladu s tem se postavljajo vprašanja, kako naj se družba, predvsem odrasli, odzovemo na te izzive in kako naj z mladimi delamo. Žal pa se najpogostejši odgovori še vedno vežejo ali na strogo kaznovalno politiko ali pa na ukrepe, ki izhajajo iz pristopa ničelne tolerance, ki pa imajo številne pasti in dolgoročno ne prinašajo najustreznejših rešitev. Če mladostnika samo kaznujemo, ga tako še bolj potisnemo na družbeni rob, kjer postane še dovzetnejši za radikalne ideje, saj se lahko v občutku odrinjenosti zateče k skupinam, ki mu ponujajo občutek pripadnosti in preprostih odgovorov na številna kompleksna vprašanja.

Na drugi strani pa ničelna toleranca spodbuja moralno paniko in ustvarja lažno predstavo, da so vsi mladi enako problematični, med seboj enaki in enako dovzetni za sodobne radikalne trende. Tako poenostavljeno razmišljanje vodi v pokroviteljski odnos do mladih, ki jim odvzema možnost soodločanja in sodelovanja pri iskanju rešitev ter razumevanja njihove raznolikosti in specifik. Namesto da bi jih spodbujali h kritičnemu razmišljanju in vključevanju v iskanje rešitev, jih tako obravnavamo kot pasivne in neodgovorne subjekte, ki jih je treba samo nadzorovati in disciplinirati.

S takimi pristopi se na koncu ne zmanjšujejo konflikti, temveč se ustvarjajo dodatni prepadi – tako med mladimi samimi kot med mladimi in odraslimi. Namesto kaznovanja in izključevanja je zato pomembno, da gradimo mostove, ki omogočajo dialog, razumevanje in vključevanje, saj so prav taki pristopi ključni za konstruktivne družbene spremembe in dolgoročne rešitve.

Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Nobenih balonov, konfetov, karaok in podobnega. Leta 2007 sem torej praznovala deveti rojstni dan, tega leta pa je bila predvajana zadnja epizoda moje najljubše serije, Gilmore Girls, ali Midve z mamo, ki je tedaj še nisem poznala. V sklepni epizodi serije, ki se večinoma dogaja v izmišljenem mestecu Stars Hollow, glavna junakinja Rory odhaja. Zapušča mesto, v katerem je odrastla, v katerem se je dvakrat fatalno zaljubila, v katerem živi njena najboljša prijateljica Lane, v katerem stoji restavracija Luke’s – ameriški “diner”, ki ga vodi Luke, Roryjina očetovska figura, velika ljubezen njene mame Lorelai. To serijo imam rada iz veliko razlogov: predvsem pa, ker sem vedno hrepenela, da bi živela v tako povezanem, mirnem in hkrati razburljivem mestecu, kot je Stars Hollow. Skupnost meščanov in meščank se v zadnjem delu odloči, da bo za Rory, ki je pravkar diplomirala in na vrat na nos sprejela novo službo, pripravila zabavo presenečenja, tik preden odide. Kaj je skupnost, če ne ljudje, ki praznujejo tvoje dosežke, celo tiste, ki prinašajo slovo? Letos bom dopolnila sedemindvajset let in pred kratkim sem v novi obleki nekoliko živčna skupaj s kolegi in kolegicami v prelepi dvorani Univerze v Ljubljani pozirala fotografinji z rdečo mapico, v kateri je bila moja magistrska listina.

Po podelitvi sem objela nekatere sošolke, ki jih že dolgo nisem videla, spila kozarec šampanjca in … pomislila, da se ne spomnim, katero je bilo zadnje predavanje, ki sem ga obiskala kot študentka druge stopnje primerjalne književnosti in filozofije, oziroma da se ne spomnim, kaj sem počela po tem predavanju. Smo šli kam na pivo? Ali sem sploh praznovala zagovor magistrske naloge s prijateljicami, smo šle kam na kozarec vina, sem tisti konec tedna po zagovoru šla ven? Nekatere dosežke in prelomnice v življenju skoraj obvezno praznujemo: konec srednje šole z maturantskim plesom, konec obdobja pred poroko z dekliščino, selitev v drugo stanovanje s poslovilno zabavo, odhod z nekega delovnega mesta prav tako. Ko sem se poslovila od ene svojih najljubših služb, ki sem jih kadar koli imela, smo imeli čudovito zabavo: natančno se spomnim, s kom sem tisti večer govorila, kako sem bila oblečena, kakšno rožo sem dobila za slovo, kako smo pozirali za gasilsko fotko. To je bil konec nekega obdobja. Konci so žalostni, ampak vseeno jih zaznamujemo: želimo se jih spominjati. Pred časom sva se s prijateljico pogovarjali o tem, kakšne ljubezenske zgodbe naju najbolj ganejo, ob tem je dejala, da čuti posebno naklonjenost do ljubezenskih zgodb, ki se dogajajo konec poletja: za katere je jasno, da skušajo prehiteti čas, da tekmujejo s prihodom jeseni. Dolgo sem razmišljala o tem: vem, kaj je imela v mislih. Konec poletja je obdobje, ki ga skušam čim bolj izkoristiti, ker zame napoveduje konec nekega svobodnega časa, polnega možnosti in obetov, da se bo zgodilo nekaj nepozabnega: poleti sem svobodna, navdihnjena, spočita. Jesen me samo vrže s tečajev.

Na koncih je torej nekaj grenko-sladkega in pompoznega hkrati: kličejo po tem, da jih ovekovečimo s fotografiranjem in zabavami. Začela sem razmišljati, kako hitro se je končal študentski del mojih dvajsetih in da ga morda nisem pravilno zaključila: lahko bi šla na potovanje, si naredila nov tatu, lahko bi z nekim obredom simbolno naredila črto pod svojimi študentskimi leti, ozavestila, da je res konec. Še vedno včasih sanjam, da na sončen dan pešačim na predavanje na filofaks. Koncev se vedno bojim: ne zdijo se mi priložnost za nove začetke, ampak nekaj tragičnega, kar naznanja, da bo del mene za vedno umrl. Zanimivo pa, da je bil prvi kompliment, ki sem ga kadar koli dobila za svoje pisanje, da imam talent za to, kako končati pesem. V resnici se mi je vedno zdelo, da konec pesmi najbolj določi njen pomen.

Ne predstavljam si, da bi z dlanjo pokrila zadnji verz in ga samo preskočila. Zakaj potem vsakič, ko se v življenju nekaj konča, naredim podobno? Ali ni prav način, kako se nekaj konča, ta, ki nas zaznamuje? Serija Midve z mamo se konča tako, kot se je začela pilotna epizoda, v kateri je imela Rory petnajst let: mama in hči še zadnjič sedeta za mizo v Lukovi okrepčevalnici. Ni vsak konec nov začetek, morda pa je priložnost, da se spomnimo, kako daleč smo prišli. In da je prihodnost vedno pred nami.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Medtem ko marsikje 8. marec mine v duhu cvetja, čokolad in praznih pohval, je resnično bistvo tega dne v spominu na težko prehojeno pot do enakopravnosti. Ta dan ni zgolj simbolični opomnik, ampak tudi klic k akciji, saj dogajanja v svetu kažejo, da so pridobljene pravice žensk velikokrat ogrožene, da niso nikoli v celoti varne pred ukinitvijo ter da kljub enakopravnosti sistemska in individualna diskriminacija žensk in deklet še zdaleč ni odpravljena. Raziskave in poročila različnih mednarodnih organizacij namreč jasno kažejo, da se ženske in dekleta po vsem svetu še vedno soočajo z različnimi oblikami diskriminacije po spolu, nasiljem, omejevanjem in tudi odvzemanjem pravic.

Kot opozarjajo v okviru Združenih narodov, leto 2025 predstavlja ključen trenutek v globalnem prizadevanju za enakost spolov in opolnomočenjem žensk, saj obeležujemo 30. obletnico sprejetja Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so jo sprejeli na znameniti Četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu. Ta dokument ostaja najnaprednejši in najširše podprti globalni načrt za pravice žensk in deklet. Njegove smernice so usmerjale politike in programe na ključnih področjih napredka, kot so izobraževanje, zdravje, politična udeležba, ekonomsko opolnomočenje ter odprave nasilja nad ženskami. Gre za dokument, ki je temeljito spremenil agendo pravic žensk in pripomogel k vidnemu napredku na tem področju.

Tako je na primer pred letom 1995 le 12 držav imelo zakonodajo proti nasilju v družini. Danes pa v 193 državah obstaja več kot 1.500 zakonodajnih ukrepov, s katerimi opredeljujejo to nasilje, ki v največjem deležu prizadene prav ženske. Pekinška platforma je ob tem spodbudila tudi vzpostavitev številnih storitev za preživele nasilja, kot so zatočišča, pravna pomoč, svetovanje in zdravstvena oskrba. Te storitve so se razširile po vsem svetu in so danes dostopne številnim ženskam in dekletom. Pekinška agenda je sprožila tudi številna globalna gibanja za pravice žensk, ki izzivajo škodljive stereotipe in ustaljene prakse ter uveljavljajo politike, zakone in institucije za enakost spolov. Poudarila je tudi pomen polne in enakopravne udeležbe žensk pri reševanju konfliktov in preprečevanju nasilja, tudi na odločevalskih ravneh. Danes ima tako 112 držav nacionalne akcijske načrte za ženske, mir in varnost – leta 2010 je bilo takih držav le 19. Ti načrti so bili ključni za povečanje sodelovanja žensk v mirovnih procesih, omogočanje dostopa do vodstvenih položajev in sprejemanje zakonov za obravnavo spolnega nasilja v konfliktih.

A kljub napredku, ki ga nikakor ne gre zanikati, je slika o položaju žensk in deklet daleč od idealne in pred nami so številni izzivi, ki jih ne smemo spregledati. Svet se žal sooča z naraščajočimi konflikti, podnebnimi spremembami in digitalnimi izzivi, ki pomembno vplivajo na položaj žensk in deklet ter ogrožajo njihove pravice in življenja. Kot opozarjajo Združeni narodi, je leta 2023 kar 612 milijonov žensk in deklet živelo na območjih oboroženih spopadov, kar je za polovico več kot pred desetletjem.

Prav tako raziskave kažejo, da zaupanje v demokracijo upada, civilni prostor za delovanje aktivistk in organizacij se krči, napadi na pravice žensk pa postajajo vedno bolj sistematični. Dostop do izobraževanja, zaposlitve in odločanja je še vedno neenak in v globalnem smislu še vedno predstavlja prostor tako odkrite kot prikrite diskriminacije.

Zato je pomembno, da si ob prihajajočem osmem marcu ne zatiskamo oči pred realnostjo. Ta dan ni tu zato, da bi ženskim kolegicam in partnerkam rekli "hvala" in se nato vrnili k stari rutini. Ta dan je priložnost, da se zavemo, kje smo in na čem bi še bilo potrebno delati. Praznovanje 8. marca pomeni, da skupaj zahtevamo spremembe, ki bodo zagotovile pravice, enakost in opolnomočenje za vse ženske in dekleta, in to ne le na ta dan, ampak vsak dan v letu. V svetu, kjer so pravice žensk znova pod pritiski, je ta dan opomin, da boj ni zaključen – in da korakov nazaj ne smemo dopustiti.

doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Pisateljica Edith Warthon je dejala, da so ljudje kot posestva drugih ljudi: o njih vemo samo tisto, kar se dotika našega posestva, oziroma o njih vemo zgolj nekaj podrobnosti, ne pa vsega, kot si to razlagam jaz. Ampak kaj je boljšega od tega, da tvoji bližnji poznajo tvoje male radosti in drobna veselja in jim ta veselja še celo nekaj pomenijo? Zame je, odkar resneje pišem, tako pomembno, da sem radovedna in da se trudim opaziti tudi kakšne povsem običajne poteze ljudi okrog sebe, pa tudi, kaj jim je pomembno, čeprav govorimo o čem banalnem. To pomaga, da laže zasnujem živ in prepričljiv lik. Kot pisateljica moram, verjamem, poznati veliko različnih življenjskih zgodb, predvsem pa moram ljudi imeti rada – in se zanimati za to, kaj imajo radi oni.

Ob nedavnem prazniku kulture sem premišljevala o tem, da je prav umetnost tisto, kar imam tako zelo rada: moj oče je slikar, moja mama arhitektka, študirala sem književnost, vodim bralni klub, pišem.Temu pripisujem izjemen pomen, to me oblikuje kot osebo. Stvari, ki jih imamo radi, so kot rastline in drevesa, ki krasijo naša posestva. Ljudje, ki jih imamo radi, nam ostanejo v spominu tudi zaradi svojih drobnih ljubezni, do, na primer, posebne vrste piškotov, posameznega dela dneva ali neke klavirske skladbe. Ker so imeli radi nekega pesnika ali neko sliko v muzeju, ob kateri so se razjokali. To, da je del naše osebnosti, kakšna umetnost nas nagovori, se mi zdi ganljivo.

V srednji šoli me je bilo sram priznati, da je film, ki sem ga gledala največkrat, Notting Hill, ker je to romantična komedija, ne pa, v narekovajih, resen film, saj je bilo v mojem krogu na gimnaziji to, da si gledal resne filme, to, kar te naredi kul. S prijateljico sva se pred kratkim pogovarjali o tem, zakaj ljudje zmerjamo druge zaradi stvari, ki jih imajo radi, celo če so to nedolžni hobiji: kvačkanje, vrtnarjenje, reševanje križank, igranje namiznih iger. Rekla je, da njen mož take ljudi imenuje ubijalci veselja, ker imajo potrebo, da nekoga zasmehujejo zaradi njegovih ali njenih zanimanj. Pomislite, kolikokrat ste bili priča, da je začel nekdo na žurki ali na kavi ali v službi s posebnim žarom v očeh pripovedovati o kakšnem svojem hobiju ali o tem, kako noro se veseli, da bo končno videl to in to glasbeno skupino, ali pa, da se je končno vpisal v tečaj risanja, nekdo pa je cinično komentiral, češ kako bedno. Mene je prav moja ljubezen do literature naučila, da je največ, kar lahko imamo, pristna radost do nečesa, kar nam je pomembno in kar dela naš vsakdan bogatejši.Kaj je hujšega kot to, da si nad nečim močno navdušen, pa te nekdo s pikrim komentarjem takoj zabije? Vem, da se zdi komu nesmiselno, da mi je bila letos prvega januarja najljubša stvar to, da sem si na portalu Goodreads naredila seznam za bralni izziv. Ampak to ne zmanjša mojega veselja ob tem. Zame je pomembno, če pri sočloveku zaznam iskreno radost do česar koli, pa naj bo to zbiranje znamk ali kaj drugega, kar naredi vsak dan lepši – najti radost v še tako sivem dnevu je prav tako oblika umetnosti. Nekaj res lepega mi je, da vsakdo izmed nas v svojem vsakdanjem življenju goji ljubezen do česar koli. To z lahkoto prevedem v jezik svojih ljubezni.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Večino časa se velike države ne zapletajo neposredno v konflikte velikih vojaških razsežnosti, ker imajo večjo korist od miru in medsebojnega gospodarskega sodelovanja: posledica sta gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Ko pa se zapletejo, je pomembno, da lahko te konflikte tudi financirajo, da imajo močno domačo proizvodnjo in dostop do surovin, ki jim lahko zagotavljajo hitro širitev vojnega arzenala. V luči tega so carinske vojne nova vrsta hibridnega vojskovanja, pri kateri je strateški cilj države, ki ga uvaja, pomembnejši od kratkoročnega, ekonomskega. Namen ameriškega predsednika je namreč ohraniti tehnološko prevlado pri naprednem delu proizvodnje in povečati tisti del proizvodnje, ki dobavlja prvemu, saj se s tem znižuje tveganje nedobavljivosti uvoženih izdelkov za Združene države, če bi kdaj nastal večji konflikt. Drug namen je morda v tem, da želi ameriški predsednik doseči kaj drugega, kar ni povezano z neuravnoteženo blagovno menjavo. Tak cilj je nazadnje dosegel z Mehiko, ki se je zavezala poostritvi mejnega nadzora pri nelegalnih prehodih Mehičanov in drugih prebivalcev držav Latinske Amerike iz Mehike v Združene države Amerike. Zato je odločitev o uvedbi 25-odstotne carinske stopnje na izdelke iz Mehike v zadnjem trenutku zamaknil za en mesec. Na drugi strani pa so od 4. februarja že uveljavljene carine na uvoz izdelkov iz Kitajske. Javno izrečeni razlog za uvedbo carin proti Kitajski naj bi bil uvoz na Kitajskem izdelanega fentanila, ki se v ZDA uporablja za proizvodnjo nedovoljenih drog. Kitajska ni privolila v pritisk in je z desetim februarjem uvedla 15-odstotno stopnjo carine na ameriški utekočinjeni naftni plin, ki ga uvaža iz Združenih držav Amerike, in 10-odstotno stopnjo na vrsto drugih izdelkov, kot so premog, nafta, vozila in kmetijska mehanizacija.

Kitajski pristop je s tega vidika precej bolj uravnotežen in premišljen kot ameriški, saj je uvedba splošnih carin na vse proizvode nesmiselna, ker prizadene tudi ameriška podjetja, ki proizvajajo na Kitajskem in to blago izvažajo v Združene države Amerike.

Tudi Evropska unija se je 10. februarja soočila z neposredno grožnjo carin v obliki 25-odstotne stopnje na izvožene izdelke iz jekla in aluminija, ki naj bi stopila v veljavo 12. marca. Dodatno je ameriški predsednik zagrozil z uvedbo recipročnosti, kar v praksi pomeni, da bi se carinska stopnja na evropska vozila povečala z 2,5 odstotka na 10 odstotkov. Očitek Evropski uniji temelji na dveh elementih: visokem presežku pri trgovanju z blagom z Združenimi državami in prenizkem vlaganju v obrambo; to pomeni, da večino bremena zagotavljanja obrambnih izdatkov v okviru NATA nosijo Združene države Amerike. Evropska unija lahko nevtralizira grožnjo z ukrepi na področju povečanja skladiščnih zmogljivosti za zemeljski plin ‒ to bi povečalo uvoz utekočinjenega naftnega plina iz Združenih držav Amerike in tako zmanjšalo presežek izvoza nad uvozom. Na očitek o nesorazmerno visokih vlaganjih v obrambo v Združenih državah in manjših pri zaveznikih, se lahko Evropska unija odzove s spodbudo državam članicam, ki ne vlagajo dovolj v obrambo, in sicer z rahljanjem skupnih fiskalnih pravil.

Evropska unija se lahko grožnji z uvedbo carin upre tudi tako, da uvede proticarine za ožji segment izdelkov, kot na primer na viski ali motocikle ali pa oteži poslovanje ameriških tehnoloških podjetij, ki v Evropski uniji ustvarjajo visoke dobičke.

Pozitivna okoliščina drugega mandata Trumpa je v tem, da so njegovi cilji zelo jasno artikulirani, to pa tudi omogoča državam, da se pripravijo z naborom protiukrepov, ki bodo prizadeli interese ameriških podjetij. Ob tem je glavni izziv Evropske unije, da lahko določene države nastopijo samostojno ter preprečijo skupno odločitev na ravni Evropske unije.

Carinske vojne ne koristijo nikomur in največja škoda bo nastala, če bodo države izgubile potrpljenje in začele vzajemno dvigovati carinske stopnje, ki bodo uveljavljene dlje časa. To bo sčasoma vodilo v regionalizacijo proizvodnje in višje proizvodne stroške, končalo pa se bo z dražjimi izdelki in nižjo blaginjo prebivalstva.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Sporočilo: huda prometna nesreča med kombiniranim vozilom in kamionom, več poškodovanih, lokacija Štalcerji – le 500 metrov od moje hiše.
Z ženo se takoj usedeva v avto. V prtljažniku imam vso potrebno opremo za oskrbo hudo poškodovanih, vključno s prenosnim respiratorjem. Ob prihodu na mesto dogodka sva najprej poskrbela za varnost. Sledil je hiter pregled poškodovancev in triaža. Štiri osebe so bile poškodovane, ena v kritičnem stanju. Aktiviral sem načrt za večje nesreče.

Na srednjem sedežu kombija je sedela gospa srednjih let. Ni bila pripeta. Ob trku jo je vrglo ob sprednje sedeže. Ugotovim, da je komaj odzivna, z oteženim plitvim dihanjem in komaj tipnim, hitrim srčnim utripom. Nemudoma sem ji začel dovajati kisik in naročil helikoptersko nujno medicinsko pomoč. Tokrat gre vse gladko – helikopter je na voljo, vreme je idealno. Mesto za pristanek smo organizirali na bližnjem letališču, kilometer stran.

Ob hitrem travmatološkem pregledu je najbolj izstopal nestabilen prsni koš ter boleč in trd trebuh pod obema rebrnima lokoma. Vstavil sem dve intravenski kanili z visokim pretokom in apliciral traneksamično kislino, ki se uporablja za zmanjšanje ali preprečevanje notranjih krvavitev. Medtem prejmem obvestilo, da bo helikopter pristal čez 15 minut. Poškodovanko smo skupaj z gasilci v celoti imobilizirali in prepeljali na mesto pristanka. V manj kot uri jo je ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči predala v reanimacijskem prostoru urgentnega kirurškega bloka.

Zlata ura je ključni koncept reševanja življenjsko ogroženih. Poškodovanci morajo biti v 60 minutah prepeljani v terciarni urgentni center, kjer lahko prejmejo dokončno oskrbo. To je čas, v katerem pravočasna intervencija lahko reši življenje in prepreči dolgoročne zaplete.

Primer poškodovanke iz nesreče je to še enkrat potrdil. Po prihodu v reanimacijski prostor so ji nemudoma začeli dovajati transfuzijo. Med operacijo so iz trebušne votline odstranili liter in pol krvi. Po zahtevni operaciji je bila premeščena na oddelek za intenzivno terapijo in danes živi polno življenje.

Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji je že desetletja sramotno zapostavljena. Kljub opozorilom stroke, izkušnjam iz prakse in življenjem, ki so odvisna od nje, sprememb ni na vidiku. Improvizacija, odvisnost od Slovenske vojske in Policije ter pomanjkanje vizije so postali stalnica sistema, ki bi moral reševati življenja.

To pišem v prvi osebi, ker sem bil del pionirske ekipe, ki je leta 2003 začela orati ledino na področju helikopterske nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Projekt je bil pilotni in temu primerno tudi izvedba – prilagojena in improvizirana. Na žalost pa se zdi, da je ta začasna rešitev postala stalnica. Paciente še vedno prenašamo na prenosnih nosilih, ki ne ustrezajo sodobnim standardom, in spominjajo na čase vietnamske vojne, kjer je sistem temeljil na "naloži in pelji". Med poletom je praktično nemogoče izvajanje zahtevnih medicinskih postopkov, ki so pogosto ključni, ko pride do nenadnega poslabšanja stanja poškodovanca. Leta 2006 smo za trenutek zagledali žarek upanja – prejeli smo namenski helikopter EC 135, opremljen z vso pripadajočo medicinsko opremo. Izvedli smo usposabljanja in začeli z intervencijami. A že po treh mesecih je ta žarek ugasnil, skupaj z upanjem, da se bo sistem izboljšal.

Nedavni razpis Ministrstva za notranje zadeve za nakup večnamenskega helikopterja, ki naj bi ustrezal tudi potrebam helikopterske nujne medicinske pomoči, je žalosten primer nekompetentnosti in zavajanja javnosti. Namesto, da bi država investirala v namensko zasnovane medicinske helikopterje, so sredstva namenjena večnamenskim plovilom, kjer je medicinska pomoč le postranska naloga. Takšno ravnanje je hudo ignorantsko – je neodgovorno in ogroža življenja državljanov.

Celoten sistem helikopterske nujne medicinske pomoči je brez jasne strategije in brez sistematičnega pristopa. Dve bazi za helikopterje na celotnem ozemlju Slovenije sta absurdno premalo. Analize doletnih časov in geografske pokritosti že leta kažejo, da bi potrebovali vsaj tri do štiri baze, da bi lahko vsem prebivalcem omogočili enako možnost pravočasne oskrbe.

Helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji ne deluje. To je dejstvo, ki ga ne morejo zakriti niti razpisi niti polovičarske rešitve. Sistemska ignoranca in zanemarjanje te ključne storitve kažeta na katastrofalno pomanjkanje odgovornosti. Medtem ko druge evropske države, tudi tiste z omejenimi sredstvi, vzpostavljajo sodobne in učinkovite sisteme, Slovenija ostaja v preteklosti.

Čas je, da nehamo samo opozarjati in začnemo odločno ukrepati. Slovenija potrebuje namensko zasnovane medicinske helikopterje, sistematično razdelitev baz in jasne protokole. Vsako izgubljeno življenje zaradi malomarnosti sistema je madež na vesti države. Koliko časa še?

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.