…

Oktobra leta 1821 je Friderik Irenej Baraga napisal prošnjo za sprejem v ljubljansko bogoslovje.
 

Friderik Irenej Baraga je že čutil, da ga Bog kliče v duhovniški stan in moral se je posloviti od Anice. A kako ji bo to povedal?
In kaj bo rekel Dolinarjevim?
Razplet boste slišali v novem nadaljevanju romana.

Knez Metternich, ki je krojil usodo velike Avstrije, je sklical kongres svete alianse, ki se je rodila jeseni leta 1815 v Parizu. Naš Friderik Irenej Baraga pa ima v poletju leta 1821 veliko izpitov.

Na prvo nedeljo v vinotoku je bil Friderik Irenej Baraga pri maši v cerkvi svetega Štefana. Pridigar je govori o popoldnem zaupanju v Boga. O tem, kako je Friderik doživel to pridigo in zakaj je po prihodu domov moral vse občutke zapisati v svoj dnevnik pa v novem nadaljevanju romana z naslovom Le eno je potrebno.

Slišali boste besede patra Hofbauerja, ki jih je namenil mlademu Frideriku: Vselej so nemirni v srcu tisti, ki slišijo in vidijo krik ubogih duš. To je posebna milost, ki ni dana mnogim, zakaj težka je, tako težka, da je mnogi ne morejo nositi. Ta milost je namreč ogenj, ki izžiga. Ničesar ne pušča in bojim se, da je tudi v vas. 

V Romanu Le eno je potrebno smo z našim misijonarjem na Belneku, kjer je prebil še zadnje listopadove dneve v letu, v katerem je umrl baron Žiga Zois.
Dnevi so bili čudno otožni, začelo se je deževje. Na deseti dan listopada se je poslovil od Anice in Dolinarjevih in od Amalije.