Znameniti sufi iz 11. stoletja, Al-Hudžviri, je že za svoj čas ugotavljal, da je sufizem »ime brez resničnosti«, v preteklosti – pri tem je mislil na zgodnje obdobje islama – pa je bil »resničnost brez imena«. Mojster Al-Kušajri k temu dodaja, da na vprašanje, »kaj je sufizem« in »kdo je sufi«, vsakdo odgovarja glede na svojo lastno izkušnjo. Kajti raznolikost sufizma temelji na raznolikosti duhovnih izkušenj. Neenotnost sufijev glede bistva sufizma tako ni izraz spoznavne pomanjkljivosti, temveč posledica mnogoterosti izkustvene razsežnosti.

Sufizem se običajno interpretira kot »islamska mistika«. Čeprav oznaka »mistika« morda ne zajame vseh vidikov sufizma, pa vsekakor ustreza njegovim glavnim vsebinam. Sufizem je »iniciacijska pot« (tariqa) in hkrati »duhovna znanost« ('ilm), ki o tej poti reflektira. As-Sarradž, avtor prvega sistematičnega dela o sufizmu, označi sufizem za »znanost o skritem« ('ilm al-batin) oziroma za »znanost o dejanjih srca« ('ilm al-qalb). To definicijo prevzame pozneje znameniti al-Kalabadhi in jo nekoliko dopolni. Zanj je sufizem »znanost o duhovnih stanjih« ('ilm al-ahval), ki jih sufi doživlja, medtem ko napreduje v svojem »iniciacijskem vzponu«. »Duhovna stanja« (ahval) in »duhovna postajališča« (maqamat) so sestavni del sufijske poti, katere cilj so izpopolnitev osebnega značaja, okrepitev religiozne zavesti in pridobitev mističnih uvidov v resnice Razodetja.

Mnenje o tem, koliko postajališč in stanj obstaja, se med sufiji razlikuje. As-Sarradž jih našteje sedem, Al-Qušajri kar enainpetdeset, Al-Ansari pa jih prepozna nič manj kot sto. Kljub temu se večina sufijev strinja glede teh postajališč: »kesanje«, »potrpljenje«, »askeza«, »samopremagovanje«, »čuječnost«, »introspekcija« in »kontemplacija«. Glede stanj pa: »upanje«, »strahospoštovanje«, »tesnoba«, »vedrina«, »ljubezen«, »hrepenenje«, »sočutje«, »ekstaza« in »mistična izkušnja«.

Mnogi danes na Zahodu verjamejo, da je sufizem kot duhovnost mogoče ločiti od islama. A pri tem ne uvidijo, da je to enako, kakor da bi hoteli globino oceana ločiti od njegovega površja. Sufizem je notranja, mistična stran islamske religije, saj se je razvil ob poglobljeni kontemplaciji o koranskih resnicah in prerokovi suni. Sufiji tako pravijo: »Ni Resnice (haqiqa) brez Poti (tariqa), ni Poti (tariqa) brez Zakona (šarija).«