Svet, v katerem živimo, ni bil nikoli tako raznolik, kot je danes. Nikoli ga ni naseljevalo toliko ljudi; nikoli ni obstajalo toliko različnih narodov, jezikov, kultur, pogledov in – religij. In nikoli ni bila potreba po skupni besedi večja, kot je danes. Zato se upravičeno lahko vprašamo: Quo vadis religija?

Na vprašanje, čemu danes še služi religija in kje je resnično mesto religioznosti, pa je mogoče odgovoriti samo s skupnimi močmi: skozi konstruktivni medverski dialog in pristno teološko razpravljanje, ki mora potekati zgolj na »najlepši način«!

Ungledni muslimanski intelektualec Enes Karić pravi, da mora biti ena izmed glavnih nalog današnjih teologov ustvarjanje duhovnih in mentalnih prostorov med ljudmi različnih veroizpovedi, kultur in svetonazorjev. Razumevanje med različnimi religijami pomeni predvsem omogočanje in spodbujanje srečevanj med različnimi ljudmi. Te »prostore srečavanj« je potrebno negovati, ohranjati in kultivirati. Toda preden te »prostore srečevanj« omogočimo v svetu, jih moramo ustvariti najprej v svojem duhu. Samo tako bomo lahko dosegli sporazumevanje, mir in sožitje. Bolj kot kadar koli prej potrebujemo skupno hermenevtiko razumevanja.

Od teologije ene resnice moramo preiti k teologiji različnih religij. Takšna teologija pa se lahko udejanji zgolj v praksi: medsebojnem druženju, sodelovanju in razpravljanju na »najlepši način«.

Za miren soobstoj religij zato danes ni dovolj zgolj klasična razsvetljenska strpnost, temveč je potrebna konstruktivna medverska debata, katere cilj je boljše medsebojno razumevanje. Tako je tudi Koran mogoče brati kot manifest verske raznolikosti. 48. verz 5. sure se glasi: »Za vsakega od vas smo naredili zakon in pot. Če bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoče postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujte v dobrih delih! K Bogu boste vsi skupaj povrnjeni in poučil vas bo v tistem, o čemer ste si bili nesložni«.