Sufizem ni abstraktna filozofija, temveč duhovna disciplina, ki islamsko izročilo združuje z mistično vednostjo. Sufizem je, kot pravi Al-Kalabadi, »znanost o modrosti«. V središču te »iniciacijske znanosti« pa sta ravno nauk in praksa »futuwe«, »sufijskega etosa«, ki temelji na nenehnem duhovnem ozaveščanju in doslednem moralnem ravnanju. Pot »futue« je pot osebne transformacije in kultiviranja duhovnih vrlin, kot so sočutje, dobrosrčnost, potrpljenje, hvaležnost, odpovedovanje, požrtvovalnost in ljubezen.

Arabska beseda »futuwa«, ki v vsakdanji govorici lahko pomeni tako »mladostnost« kot tudi »junaštvo«, se v kontekstu sufizma najpogosteje prevaja kot »duhovno viteštvo«. Kajti pri »futuwi« gre za uresničevanje plemenitega značaja, ki ga odlikujeta »junaška drža« in nesebično, moralno ravnanje, po vzoru prerokov, svetnikov in mistikov. Za mojstra Al-Qušajri je bistvo »duhovnega viteštva« v brezpogojnem priznavanju človekovega dostojanstva in v plemenitem ravnanju. Ko sufiji govorijo o »futuwi«, vselej poudarjajo povezavo med samopremagovanjem in altruističnim ravnanjem. V tej luči je Al-Kattani učil, da »sufijski etos« temelji v enaki meri na duhovni čistosti kot na moralnosti, kar pomeni, da »kdor te prekaša v čistosti, te prekaša v moralnosti«. Duhovna čistost in moralnost sta tako dve temeljni dimenziji sufijskega etosa, pri katerem gre vselej za etiko, ki je bistveno duhovna, in za duhovnost, ki je bistveno etična. Toda vrlina, ki jo »sufijski etos« poudarja morda bolj kot katero koli drugo, je ravno »junaška velikodušnost«. Pri tem gre za aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnost in solidarnost, temveč zavestno in resno skrb za drugega. Seveda stopnja takšnega altruizma sovpada s stopnjo samopremagovanja, kar spet nakazuje na temeljno soodvisnost »čistosti« in »moralnosti«.

Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti še neki vidik: celovito in aktivno sprejemanje drugega je za sufije povezano z vero in zaupanjem v Boga kot Stvarnika vsega bivajočega. Vse, kar obstaja in kar biva, ima pravico do obstoja in bivanja, katerega ultimativni Vir je Božja Milost. Do vseh in vsega smo zato vsaj načeloma dolžni biti dobri. V tej luči je, kot pravi mistik Al-Džunejd, resnični sufi šele tisti, ki postane »kakor zemlja, po kateri stopajo tako pobožni kot hudodelci, in kakor oblak, ki meče svojo senco na vse, in kakor dež, ki napaja tako tiste, ki so mu ljubi, kot tiste, ki mu niso ljubi«.

Četudi se nam »sufijski etos« morda zdi oddaljen ideal, pa ga je vendarle vredno imeti vseskozi pred očmi in se mu po lastnih močeh tudi nenehno približevati.