Ocena filma

Izvirni naslov: Rimini

Režiser: Ulrich Seidl

Nastopajo: Michael Thomas, Tessa Göttlicher, Hans-Michael Rehberg, Inge Maux, Claudia Martini, Georg Friedrich

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Jure Franko

Rimini, mediteransko počitniško mesto, je v morbidni ekranizaciji Ulricha Seidla klinično hladna operacijska dvorana in na njeni mizi se znajdeta celoten zahodni način življenja na splošno ter specifično pregovorna avstrijska morbidnost. Rimini je eden najbolj mučnih in grozljivih filmov zadnjih let, čeprav v njem ni niti sledu žanrske grozljivke.

Iz njega vejeta popoln hlad in brezinteresnost. Prizadeva si za kar največjo možno objektivacijo življenja ovenelega zvezdnika šlagerjev Richieja Brava, ki po hotelih popeva starcem in se za majhen denar prostituira z damami v poznih letih. Njegovo pijansko, nizkotno življenje iz rok v usta zmoti le prihod hčerke, ki se pojavi s skupino molčečih migrantov in od njega zahteva izplačilo preživnine, ki je osemnajst let ni plačeval.

Vendar ne smemo pričakovati čustvene drame. Ostanemo priče popolnemu cinizmu, čisti volji do moči. Hčerka je tam zato, ker je tudi sama parazitka, oče pa si na najbolj nizkoten način prizadeva denar dobiti zato, da … Pravzaprav ne vemo, zakaj, gotovo pa ga ne vodijo kakšna globoka čustva. Morda gre predvsem za poskus pridobiti si možnost, da še naprej neodvisno živi, kot je navajen.

Posnetki pustih plaž, zapuščenih hotelskih objektov, kleti, kičastih soban, vedno isto ponavljanje enakih kadrov zavrženosti, ki jih posiljujejo molčeči brezdomni migranti, popolnoma demistificirajo naše predstave o počitnicah. Jug, kamor gre na počitnice, je za srednjeevropskega človeka pogosto kraj, kjer skuša izživeti svoje nezavedno, da bi ga to popeljalo iz temačnih globin na svetlo. Seidlov film mu to možnost odvzame in kaže, da pred potlačenim ni mogoče pobegniti. Pred potlačenimi vojnami na Bližnjem vzhodu, nacistično preteklostjo, morbidno obsedenostjo z materami ter praznino obljub hedonizma in vladajočega dojemanja mladosti. Vse se niči.

Da bi nas film še bolj namučil, nas obremenjuje s skoraj pornografskimi podobami izpraznjenega seksa ostarelih ljudi kot kontrapunkta idealiziranih popkulturnih teles in promiskuitetnih avantur. Potujitveni učinek se porodi iz dejstva, da mladih v enakem početju od njih ne ločuje nič bistvenega, le projicirani blišč – enak blišč namreč drug v drugega projicirajo tudi liki na zaslonu.

Alegorija vsega, kar je šlo zadnja leta v družbi spektakla in v svetu, ki mu vlada Imperij, narobe. V dve uri je stlačen ves razkroj Evrope po drugi svetovni vojni. Skrajno mučen film, kakršnega si tudi zaslužimo, in vrhunec dosedanjega kinematografskega leta.