Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst let, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl enajst let starega fanta, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ,Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.'

Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ,O ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.'

Bil sem star triintrideset let, ko sem pomislil: ,Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.'

Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem ves čas razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kar sem kdaj bil, pa hkrati tudi najmlajši, kar kdaj bom. Zdaj je čas. Za vse in vedno.«

Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi polno zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih morda odlagati, češ da bo še čas ...

Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In jutri bo spet na vrsti nov ,danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitvo, tako pa kisik ne pride prav daleč po telesu. Lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.