Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi:

Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago.

Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam."

Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec.

Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal."

Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost."

Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal."