Italijanski režiser Francesco Sossai kot glavne teme svojega filma Še eno rundo, pa greva navaja alkohol, prijateljstvo in arhitekturo. Filmsko pripoved, ki bi jo lahko označili za križanca med Kaurismäkijevo delavsko stoičnostjo in italijanskimi komedijami iz šestdesetih let, ki pod humorjem skrivajo družbeno kritiko, je namreč navdihnila noč, preživeta v barih beneške nižine pred leti, ko sta s prijateljem po naključju srečala študenta arhitekture. Šlo je za eno tistih noči, v katerih se morda ne zgodi nekaj velikega, prelomnega, toda preplet drobnih, nenavadnih peripetij poskrbi za to, da si jo za vedno zapomniš.

Na podobno odisejado brez pravega cilja, če za cilj ne štejemo osrednjega gonila pripovedi – iskanja zadnje pijače v večeru, po kateri je vedno želja po še eni, res zadnji pijači –, se odpravita tudi osrednja junaka filma – Carlobianchi in Doriano. Antijunaka srednjih let, ki sta nekdaj skupaj delala v enem izmed proizvodnih obratov v domačem kraju, danes povečini opevata spomine na devetdeseta leta, ko se je dalo tako ali drugače zaslužiti denar in ga tako ali drugače tudi zapravljati, med drugim v eni izmed javnih hiš v sosednji Avstriji. Ko se klatenju od bara do bara priključi študent arhitekture Giulio, ali pa ko mu, bolje rečeno, Carlobianchi in Doriano po naključnem srečanju kar ne pustita domov, njune zgodbe iz devetdesetih dobijo poslušalca, ki zanje, čeprav so bile izpričane že neštetokrat, sliši prvič in ki ju, ker se zaradi svoje mladosti obdobij, o katerih govorita, ne spominja, z zanimanjem posluša.

Od pripovedi, ki v središče postavi naključno srečanje dveh starih mačkov, ki pogled usmerjata v pretekle zlate čase, z mladeničem, ki ima tako rekoč še vse pred sabo, bi gledalci lahko pričakovali, da bosta prva predala svoje življenjske modrosti drugemu, drugi pa bo na njuno presenečenje tudi njiju o čem poučil, toda Francesco Sossai se taki pripovedni zasnovi skoraj v celoti izogne. Čeprav Giulio večinoma posluša, stara mačka pa govorita, se njuno pripovedovanje pogosto konča z zamolki, ki ne ponujajo velikih razodetij, ali pa režiser poskrbi, da tisto, kar bi utegnilo zveneti kot sklepna življenjska modrost, preglasi diegetska glasba.

Tako kot devetdesetih se mladi študent Giulio ne spominja niti finančne krize leta 2008. Leta, ki ga Carlobianchi in Doriano tu in tam, kot bi govorila o nečem zloveščem, o čemer naj se ne bi govorilo, omenita kot prelom, ki je zaznamoval njuni življenji, pa tudi beneško nižino sploh. Sossai beneško nižino v filmu namreč slika kot samosvoj karakter, neločljiv od junakov; kot območje nekdaj cvetoče, danes pa propadle industrije, območje avtocest in spremljajočih liminalnih prostorov – parkirišč, podvozov, postajališč, predvsem pa barov, še zadnjih prostorov skupnosti.

Beneška nižina, ki jo slika Sossai, je, kot rad poudari v intervjujih, del nevidne Italije. Je prostor, ki se na idealiziranih, digitalno obdelanih turističnih razglednicah Benetk skriva med trgom sv. Marka in Dolomiti, ki se dvigujejo za njim. Ko eden izmed nemških turistov v baru v filmu reče, da si je prišel pogledat Italijo, še preden bo ta uničena oziroma – kot pokroviteljsko poudari – še preden jo Italijani sami uničijo –, mu Carlobianchi odgovori, da je za to žal že prepozen.

Čeprav ima film Še eno rundo, pa greva na prvi pogled nastavke filma ceste, gre v resnici predvsem za film pokrajine, ki zaznamuje osrednja junaka in iz katere se kljub nenehnemu prestavljanju od ene točke do druge ne moreta premakniti. Prekladanje tjavendan, od bara do bara, se v Sossaijevem filmu namreč bolj kot za žanr klasična osvobajajoča pot v neznano zdi kot pripadnost prostoru, delno pa tudi ujetost vanj. Podobno zataknjenost pa film slika tudi na časovni ravni. Iz pripovedovanja osrednje dvojice se namreč zdi, da sta z mislimi še vedno skoraj izključno v času pred letom 2008, iskanje še zadnje pijače pa deluje kot popolna iluzija premikanja naprej v času. Dokler se noč ne konča, namreč še vedno obstaja možnost še tako majhne nepričakovane dogodivščine, ki za hip poživi izpraznjeno sedanjost.

Piše in bere: Petra Meterc