Pomemben pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) v svoji knjigi Za življenje sveta: zakramenti in pravoslavje sodobnemu človeku približa pomen in vlogo zakramenta. O krščanskih zakramentih ne razmišlja na abstrakten način, ampak jih vidi kot simbole, prek katerih je človek deležen Božjega življenja. Evharistija, krst, birma in spoved niso nekaj, kar bi človek »opravljal« iz dolžnosti, temveč ga uvajajo v nov način bivanja, v katerem človek sebe in vse, kar se mu dogaja, doživlja kot Božji dar za življenje sveta. Gostja oddaje: prevajalka knjige, francistka in hispanistka dr. Tina Osterman.

V drugem delu pogovora z zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem bomo izpostavili vojne dogodke in prizadevanja za mirno rešitev. Tridesetletna vojna se je leta 1648 končala z več sporazumi, ki so do konca 1. svetovne vojne oblikovali evropski politični prostor, na verskem področju, predvsem pri teritorialni razdeljenosti katoliških in protestantskih dežel, pa njihov vpliv čutimo še zdaj.

Pred štirimi stoletji je Evropo, še posebej tedanje nemške dežele, pretresla vojna, ki je trajala kar trideset let. Končala se je z vestfalskimi mirovnimi sporazumi. Vojna se je začela kot spopad katoličanov in protestantov, vendar je kmalu postala nasilno tekmovanje držav za ozemlja in prevlado. O verskem vidiku te vojne, bo avtor oddaje Tomaž Gerden razglabljal z zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem.

Kako so lahko nacisti po eni strani izvajali grozodejstva, po drugi strani pa so imeli ljubeč odnos do svojih otrok? »Narobe bi bilo misliti, da so se nacisti imeli za moralne pošasti,« opozarja belgijski profesor dr. Didier Pollefeyt iz Fakultete za teologijo in religiologijo v Leuvenu, ki že več kot trideset let preučuje etiko po holokavstu. V svoji analizi ugotavlja, da Nemci niso nenadoma izgubili moralnega kompasa in tudi niso izvajali genocida zaradi nemoralnih hotenj, ampak so za legitimacijo svojih dejanj uporabljali strogo nacistično etiko, pri kateri sta dobro in zlo sprevržena v njuno nasprotje. Nekaj poudarkov iz njegove misli je pripravil Peter Frank.

Romano Guardini (1885-1968) velja za enega najpomembnejših teologov in mislecev 20. stoletja. Njegova misel je celostna in organska, saj izvira iz konkretnega življenja. V njem sta se stapljala dva svetova, severnjaški občutek za red in disciplino ter južnjaški temperament in sproščenost, kar daje njegovemu mišljenju poseben pečat. O veri, kulturi, umetnosti, politiki razmišlja na svež način. Življenje se mu kot enovito in celostno dogajanje kaže in razodeva v polarnih nasprotjih, ki tako človeka napotuje onkraj sebe – v resničnost Presežnega, Svetega. V oddaji lahko prisluhnete utrinkom s simpozija, na katerem so o njegovem živeljenju in delu razmišljali tako uveljavljeni poznavalci Guardinija kot tudi raziskovalci mlajše generacije.

Katoliško laiško gibanje Kolpingovo združenje Slovenije letos praznuje 25 let ponovnega delovanja. Začetki Kolpingove organizacije v Sloveniji segajo namreč v leto 1855, ko sta se po delovanju Adolfa Kolpinga ustanovili prvi slovenski Katoliški rokodelski društvi v Ljubljani in v Mariboru, pozneje pa še v Celju, Novem mestu, na Vrhniki in v Škofji Loki. Organizacija je delovala do konca druge svetovne vojne, ponovna oživitev pa se je pričela po demokratičnih spremembah in po osamosvojitvi Slovenije. O delovanju združenja in njihovi socialni usmeritvi se je s predsednikom združenja Avgustom Heričkom in duhovnim vodjem Jožetom Povhom pogovarjal Peter Frank.

V tokratni oddaji gostimo župnika Igorja Novaka, ki upravlja dve župniji – Šentilj v Slovenskih Goricah in Košaki pri Mariboru, je pa tudi dekan primestne dekanije Jarenina. Duhovništvo kot služenje, stil življenja in odprtost v presežno – je nekaj poudarkov v oddaji, ki jo pripravlja Tone Petelinšek.

Tomaž More ali po angleško Thomas More je najbolj znan po svojem spisu o idealni družbi z naslovom Utopija. Gre za eno najvplivnejših del na pragu novega veka. V oddaji se ne bomo posvetili toliko Utopiji, temveč njenemu avtorju. Tomaž More je bil pravnik, pisatelj, politik in človek Boga. Bil je predan Bogu, a je kot laik živel z nogami na trdnih tleh. Naredil je briljantno politično kariero in postal celo drugi človek v kraljestvu, takoj za razvpitim kraljem Henrikom VIII. A na koncu je plačal z življenjem, ker se ni hotel pokoriti samovolji kralja, ki se je oklical za vrhovno avtoriteto Cerkve na Angleškem. O življenju in delu Tomaža Mora, ki ga je leta 1935 katoliška Cerkev razglasila za svetnika, se bomo pogovarjali z arhivistko za starejše gradivo v Arhivu Republike Slovenije in docentko za zgodovino zgodnjega novega veka na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani dr. Lilijano Žnidaršič Golec.

Gostja oddaje je komunikologinja in podjetnica iz Celja mag. Vanes Čanji, pridigarka v Baptistični cerkvi v Celju. V oddaji med drugim pove, da sta odločitev za Jezusa in zavezanost Božji besedi najbolj radikalni potezi, ki naše krščansko življenje naredita zares pričevalno. O tem, kako poskuša tudi v vode svojega poslovnega življenja vtkati vrednostne vzorce, ki izhajajo iz njene presežne duhovne intime, se je z njo pogovarjal Tone Petelinšek.

P. Pij, kapucinski redovnik iz Pietrelcine v Italiji, ki še danes velja za enigmatično osebnost, je o sebi dejal: »Sam sebi sem skrivnost«. Že za časa življenja so ga mnogi imeli za svetnika. Bil je velik molivec in neutruden spovednik. Najbolj znan pa je po stigmah, znamenjih Kristusovih ran, ki jih je imel petdeset let vse do svoje smrti. Kdo je bil ta skromni kapucinski pater? Zdi se, da je bil p. Pij, ki je živel v stoletju dveh svetovnih vojn in največjega nasilja v zgodovini, na poseben način – kot pravi papeški pridigar Raniero Cantalamessa – »mistik zadoščevanja«. Kako se je soočal z lastnim trpljenjem in kakšen je bil njegov odnos do trpečih ljudi? Kaj lahko povemo o njegovih stigmah in kakšen je njihov duhovni pomen? Kakšna je vloga in namen čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo? O teh in podobnih vprašanjih se bomo ob 50-letnici smrti p. Pija pogovarjali s kapucinom Jaroslavom Kneževićem.