Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa.

Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon …

Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice.

Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje.

Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod.