Opazujem prazno otroško igrišče. Zdaj je bolj varno, da otroci in njihovi starši ne hodijo tja. Spomnim se, kako je živahno, ko je tu polno otrok. Veliko se jih zažene tja, kjer so igrala. Gugalnica je vedno med prvimi, malčki jo skušajo zasesti. Tekmujejo, kdo bo prvi na njej. Veselo se gugajo, ne ozirajo se na razočaranje tistih, za katere na njej ni več prostora. Nekateri otroci na tleh se v gugajoče zaletavajo ali pa jih potiskajo vse višje in višje. Zgodi se, da je otrok na gugalnici ob tem že prestrašen. Kriči, da je dovolj, že hoče dol, a videti je, da ga nihče ne sliši. Kot bi s tem podžigal maščevanje tistih, ki niso uspeli biti prvi. A vse to je otroška igra. Nikoli končana.

Tudi odrasli uživajo v guganju. Nekaterim je sicer ob preveč intenzivnem nihanju neprijetno, postane jim celo slabo. Odrasel človek ne mara velikih, močnih sprememb. Ob hitenju, pomanjkanju časa, z zatrto igrivostjo se marsikdo oklepa navad in ostaja v ozadju življenja. Hitiš, kot bi divjal po avtocesti brez razuma. Z občutkom, da življenje izginja, ne nek način zastaneš, umiraš v sebi. Prepustiš se nekemu rutinskemu toku, nihanju, ki ga ne znaš končati.

Morda je dobro, da bi človek vse to, kar se mu dogaja, ubesedil. Da bi slišal sam sebe, kaj se mu dogaja, kako živi, da bi spoznal, da mu manjka svetlobe in da se mora prebiti do Luči. Gugalnici življenja se ne moremo izogniti. Življenje je lepo in je tudi grdo, je svetlo in je tudi temno, je napolnjeno z odnosi, pa je tudi samotno, osamljeno, je veselo, a tudi žalostno, trpeče – vedno pa je enkratno, nikoli se ne odvija kot kopija drugega. Lahko se zgodi, da se po doživljanju neizmerne sreče in izpolnjenosti v trenutku pojavi občutek zavrženosti, strah, razočaranje.

Ko pa se zaveš, da je skrivnostno nihanje del življenja samega, da sem kamenček v čudovitem mozaiku, ki je delček visoke umetnosti stvarstva, je v resnici pretresljivo. Čudovito darilo prav zame, za mojo pot. Opaziš veličino in majhnost svojega bivanja.

Gugalnica, ki jo uporabljam prilagojeno sebi, me umirja. Tako kot zmorem sam, moč prilagajam svojim potrebam. In je udobno. A pride, ne predvidevam vsega. Pridrvijo spremembe kot divji otroci na igrišču in me vržejo s tira. Nihanja so, človeku ne pustijo, da bi se omamil od udobja, ampak prebujajo dušo, zavest, da imam svojo nalogo, svojo odgovornost, da se premaknem s fotelja. Ne glede na vso pestrost, ne glede na to, kar se zgodi, se skoraj čudežno poveča klenost, trdnost, povečajo se smisel, upanje in ljubezen.

Zasidraš se v svojem notranjem miru, prideš v stik svojim bistvom, odpreš srce.