Ambiciozni starši dajejo, to se dogaja že od nekdaj, čisto izjemno, pretenciozno ime svojemu otroku.

Pa se včasih lahko vprašam, zakaj pravzaprav? Zakaj starši izbirajo za otroka neko posebno, edinstveno ime. Ali ni dovolj, da je otrok sprejet kot OTROK, ki je to, kar je. »Jaz sem, ki sem,« je rekel Jezus.

Spominjam se ogorčenja na obrazu starejše sorodnice, potem ko je prišla z obiska pri svoji nečakinji, ki je imela novorojenčka. Skoraj jezno je večkrat izgovorila: »Rebeka! Rebeka! Zakaj tako ime!« Pri tem je izgovorila »e« na široko in podaljšano. Še danes se temu včasih nasmehnem, saj je ta gospa imela veliko veselje z otroki, vedno je bila navdušena ob novem življenju.

Pogledi na imena so različni. Pa vendarle, ob vsem spoštovanju pravice staršev do izbire imena svojemu otroku spoznavam dejstvo, da se oče in mama prej ali slej, vsaj v vrtcu ali šoli zavesta, da je nenadoma okrog njih, proti pričakovanju, veliko otrok s prav takimi imeni. Trend časa? Zanikanje starega. Ime njihovega otroka ni več edinstveno. Edinstveno postane čisto »običajno«, morda klasično, celo zgodovinsko znano ime, kot sta na primer Katarina, Ivan. Naji in Aleje izgubijo svojo posebnost (ekskluzivnost). In ko je človek nekaj dlje na svetu, opazuje lahko, da je to kot nihalo, ki nosi s seboj izbor imen. Enkrat v eno, pa spet v drugo smer. Novo in spet preizkušeno.

Poimenovanja otrok, ki otroku izrazijo naše veselje, spoštovanje do njega, njegovega prihoda na svet, ne morejo biti škodljiva, ne žaljiva, ali omalovažujoča. Lahko bi morda nekdo sklepal, da se otrokovemu imenu pripisuje pretirano velik pomen, pričakuje več moči, kot ga v resnici ima.

Spominjam se besed našega modrega dolgoletnega družinskega prijatelja, ki se je skupaj z nami veselil novorojenčka. Prijazno se je nasmehnil ob njegovem imenu in rekel, da mu je všeč, a da vsakdo iz svojega imena naredi svoj edinstveni pomen – torej sam daje smisel in vrednost svojemu življenju, svojemu imenu, sebi na svoji Poti. Človek se ne uresničuje samo prek besed, čeprav mu je Beseda izhodišče. Uresničuje ga ljubezen, dejavna ljubezen, to bi lahko prevedli v misel sv. Benedikta: »Moli in delaj!«