Ti bi bila lahko aranžerka, mi je nekoč rekel moj oče. Ni mi bilo všeč, zdelo se mi je, da me spet ne spoštuje dovolj. Ta njegov stavek mi še vedno prihaja na misel. Sčasoma sem ga razumela. Doživljam ga kot ljubezen. Po očetovem priznanju sem kot otrok hrepenela in se trudila, da bi ga dobila.

Spoznala sem, da se kot učitelj in kot vodja velike trgovine zaveda, kako pomemben je estetski, privlačen in preprost zunanji videz človeka, okolja, v katerem deluješ. Zanemarjenost, nered, suhoparen govor ponazarjajo učiteljevo brezbrižnost, brezbarvnost, omalovaževanje učencev. Z barvitostjo zažarijo obrazi, lepota razveseljuje, obogati in spodbudi lepo. Tudi trgovec, posebno kot vodja brez svetlobe, deluje pusto, ne poživlja svojega dela. Šele prijazen videz, pristen in skrben odnos vzbuja zaupanje.

Moj oče je v meni prepoznal moje nagibe za lepo, začutil, da je ta dar položen vame, razmišljal je o meni, pač v tedanjih okvirih, v takratnih okoliščinah, ki so bile z njegovimi očmi dosegljive za otroka iz številne družine.

Kljub občutku nerazumevanja sem iskala tolažbo v odkrivanju sveta, iz knjig sem črpala znanje, ki ti ga nihče ne more vzeti, kot so mi rekli. Ozirala sem se k Njemu, ki mi je bil vedno bližji in mi je ob Njegovi nežni tišini prijalo. Z vztrajnostjo marljive čebelice, ki leta s cveta na cvet, kjer koli ga najde, si moram nabrati toliko spoznanj, da ne olepšujem svoje poti, ampak se odločim za resnico. Slutnja o meni je zagotovo zasnova velike umetnine, kot je vsaka enkratna pot. Vsak človek jo ima. Jaz moram odkriti svojo. Nič mi ne bo prihranjeno. Vem, da bo pestro. Nočem olepševanja. Preprosto in nežno, a povsem jasno napotilo sem zaznala v sebi, da svoje življenje posvetim človeku, lepoti in čudoviti, skrivnostni globini človekove duše.

Ko sem očetu čez nekaj let sporočila, da sem se odločila za študij psihologije, se je nasmehnil. Pravzaprav so njegove oči povedale še več. Kot da bi to že vedel. Spet sem se ukvarjala s tem, kaj to pomeni. Verjetno je vedel, da me od majhnega zanima človek, da ljudi opazujem, veliko opazim, mi zanje ni vseeno, se z njimi ukvarjam globlje. No, naj bi aranžer moral imeti smisel tudi za to? Spremeniti, vse pripraviti tako, da bo drugim dobro, da mi ni vseeno zanje, ne samo da je meni všeč. Kot psiholog in psihoterapevt hodiš po skrivnostnih poljih človeških zgodb, kjer vedno znova doživljaš hvaležnost za svoje poslanstvo.

Danes se zavedam, da je spodbuda staršev, ki je pristna, jedrnata ter ima zametke resnice brez lažnih, formalnih, visokoletečih besed, a z nadihom bližine in možne podpore, nekaj tako dragocenega, da lahko končam z besedami Pascala: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne dojema.«