Kolikokrat se sliši ali opazi, da nekdo pričakuje, da bo nekdo drug nekaj ukrenil, da bo prevzel tisto, kar bi moral jaz sam. Pri odraščajočem najstniku je to kar običajno. Preizkuša svoje starše, druge odrasle in se izmika svojim nalogam. Zelo rad čaka, najprej obljublja, da bo, se izmika, potem jezi, se pritožuje. Pod pritiskom, včasih pa tudi – hvala Bogu – kar sam naredi, kar je tako ali tako njegovo delo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi trdili, da je to samo v obdobju odraščanja, ko iz otroštva delaš prve korake v odraslost. Mnogo odraslih se samo pritožuje, ostaja v taki drži še dolga leta, nekateri desetletja. Naj neprijetne naloge, tiste, ki niso priljubljene, niti spoštovane, pretežke ipd. opravijo drugi. Tudi dolgoročno reševanje zapletov, dolgov, odpravljanje posledic napačnih odločitev ne samo staršev, pač pa tudi oblasti, voditeljev države – naj reši nekdo drug.

Povsem jasno je, da svoje osebne odgovornosti ne morem naprtiti nekomu drugemu. To je moje, je moja naloga. Seveda ni moja odgovornost, da me je nekdo zavedel, ogoljufal, me zlorabil. Moja odgovornost pa je, da se zavzemam za vrednote, ki so mi svete, da se zavem, da imam vero, da se zavedam ljubezni, ki mi je dana. Tako se moram nehati smiliti samemu sebi, nehati jokati, stokati, da ne rečem javkati. In se pritoževati, kaj so mi naredili.

Namesto tega grem skozi svojo zgodbo, svojo slabo izkušnje, preizkušnjo in se ob tem premaknem na drugo, višjo stopnjo odgovornosti. Edino to je pot ven iz mračnosti, iz zatrtosti – v svetlejši čas, v soodgovornost. Ne morem samo stati in godrnjati, kako je težko. Rečem si, pojdi skozi vse to, kar je bilo. Drug tega ne more narediti. Ko molim, odprto in z zanimanjem, me pretrese. Kam je izginil moj humor, kje je vse veselje, ki je v meni, me spreleti. Kje se je zataknilo? Morda narobe ravnam ne samo s seboj, ampak tudi z drugimi, nekaterimi, ki so mi blizu. Jih premalo spodbujam, se ne zanimam zanje. Sodelujem le, če me v to prisilijo. Moram se soočiti s svojo odgovornostjo, s svojim delom problema.

Potrebna je vztrajnost, neka odločenost, trdna volja. Odpuščam sebi, odpuščam drugim. Brez užaljenosti se zavem, da vsak kdaj naredi kaj narobe. Vzamem si čas. In se premaknem. Drugim pomagam, ob tem pa sam prejmem novo moč, pravi blagoslov za svoje življenje.

Odločim se. Seveda se kdaj oglasi dvom, a ne odneham, se ne predam. Vse, kar moram storiti, to moram storiti in ni izhoda. Odgovornost se zaseje v mojo vest, v globino in deluje. Zazrta je v daljavo, v mojo pot, ki je moje poslanstvo.