Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega, kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo, ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub zvedavosti biva v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega.

Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanja v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjša posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša, kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v meni več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo.

Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se odrazi v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od mnogih priložnosti za dober odnos. Ali če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kaj drugi želijo od mene, da vsem skušam ustreči, kakšno mnenje si ustvarijo o meni.

Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam, ali pa kar pripisujem drugim. Zadržujem svoja čustva, za katera so mi zabičali, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki blokira odnose.

Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne, to sem, kar sem.

Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, postavljam svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi.

Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In na ta način krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma vase, se podam v skrivnostni svet, v globino človeka.