Ko sva se preselila na novo lokacijo, nama je soseda s strogim izrazom, skoraj grozeče, rekla: »Zdaj pa morata postaviti dvometrsko betonsko ograjo.« Takrat je pač tako mislila. Spomnim se, da me je spreletel srh po vsem telesu. Kaj naj to pomeni? »Ne," sem zaslišala reči svojega moža, "betonske ograje pa ne bo." Poskušala sem omiliti ta pogovor, pa sem ponudila, da narediva zeleno, grmičasto ograjo. Samo polži se bodo zaredili v njej, me je zavrnila ženska. Naredili bomo ograjo, ki se ne opazi tako zelo, bolj naravno, je odločil mož. Odločnost je pomagala. Vsaj betona ne bo. Do tedaj nikoli nisva imela opravka z ograjami, le z oznakami meje, ki smo jih sprejeli sosedje. Pa smo se razumeli. Včasih se je bilo sicer treba malo pogovoriti, dogovoriti. Na primer o hruški, ki je rasla pri nas in se raztezala k sosedu. Naj bodo sadeži, ki padejo na sosedovo, pač sosedovi. Pa še kakšno košaro več so jih dobili. In je bilo vse dobro. Naj sadeži padajo na vse strani, naj jih uživa čim več ljudi. Da ne bo treba samo rabutati … Izraz rabutati se v naši deželi uporablja za nekaj, kar je velik užitek. Da nekomu rabutaš češnje, potem pa še kaj drugega. Meni se je to vedno zdelo malo čudno, toda zabava je bila velika, tako je bilo vsaj videti na obrazih tistih, ki so glasno pripovedovali o tem. Toda zakaj skrivaj, zakaj na hitro, da ne bi videl lastnik? Nekaj ni čisto prav, se je zdelo moji občutljivi naravi. Potem pa sem to doživela sama. Sredi noči se je pred odprtim oknom spalnice močno zamajala naša marelica, polna sadežev. Željno smo pričakovali, da bo dovolj zrela. In bila je, vendar je še čakala, da jo »slovesno« oberemo. Šumenje nas je prebudilo. Mož je zašepetal: »Potihoma prinesi lonec vode.« Moja stran postelje je bila bližja kuhinji. Nič nisem spraševala, hitro sem natočila vodo in mu jo prinesla ob odprto okno. Hitro je odgrnil zaveso in presenečeno sem zaslišala: »Daj mi kahlo!« Potem je pljusknilo po vejah, seveda voda, ne kaj drugega. Moški na drevesu je skočil na tla, jezno zavpil in zbežal, proti oknu pa je zalučal zrelo marelico, da se je razbila ob okviru.

Zaradi teme sicer nisva videla, kdo je rabutal, vendar sva domnevala. Naslednje jutro so pri sosedu nadaljevali popravljanje strehe. Skupina delavcev je bila nekoliko manj glasna kot prejšnji dan. Nisem se ukvarjala s tem, ali si je kdo izmed njih ponoči iskal osvežujočo malico na našem drevesu. Obrali smo marelice, z možem sva soglasno naložila sadeže v posebno košarico in nesla sem jo sosedovim delavcem. Obstali so, potem pa so jim zasijali obrazi. Glasno so se zahvaljevali in dan je bil svetel, še lepši ob žlahtnih sadežih naše lepe marelice.

Ni bilo krivično. Kar je krivično, je nično in to moramo odpraviti, da se vidi, da je izničeno. Razvada je posebno dober slovenski izraz. Če ga analiziraš, opaziš, da je v njej poseben poudarek na tem, da ne dopusti oblikovanja dobre navade. Da ne prestopiš svete zaveze, spoštovanja sočloveka, njegovega premoženja, ne storiš nečesa nesprejemljivega. Kje se začne? Kje se sproži razvada? Nekatere vrste ravnanja so tako napačne, da te zaradi njih izločijo. So popolnoma nesprejemljive. Sicer bi veliko ljudi izgubilo živce, avtoritete, ki so potrebne, bi se izničile. Če otrok vidi preveliko tolerantnost, če vidi, da meje ne držijo, nastane zmeda. Vzgoja ne funkcionira več. Otrok se počuti kot središče sveta. Ni več prilagojen na resnične možnosti, ni opremljen za življenje. Taki ljudje so kot baloni, središča sveta, ki letajo brez nadzora in se ne prizemljijo.