Kot v upočasnjenem filmu opazujem, kje vse in kaj vse se nabira, kako je vse razmetano. Ni to samo v družinah, v katerih je otrokom veliko ali pa kar vse dovoljeno. In jih zasipamo z igračami. Pregovor pravi, naj človek pomete najprej pred svojim pragom. Včasih tega nisem prav dobro razumela. Potem pride čas, da razumeš. A to ni dovolj. Treba se je tudi premakniti čez prag v notranjost doma. Saj gre tudi za to, da pospravim pri sebi, uredim svoje misli, svoje navade, odnose. Pospraviti v glavi se sčasoma navadiš. Vzameš si čas, premisliš, se pogovoriš, greš na duhovni odmik, narediš načrt in se lotiš. Seveda večinoma sploh ne gre tako zlahka. Pojavijo se ovire, ki so zelo muhaste. Nekaterih ne pričakuješ, nekatere pa so bile že od samega začetka predvidljive. Namen je dober, v praksi pa se pokaže, da ni tako preprosto. Šele ko se zgodi nekaj resnega, kaj zelo zelo resnega, tudi bolečega, te spodbudi, da se resno lotiš »pospravljanja«. Kako ponosno potem razlagaš, da si uredil svoje podstrešje in kako je od takrat bolje, lepše, globlje in obenem lahkotnejše.

Pa vendar pospravljanje ne more biti samo na enem mestu. Kot ne more biti v zakonu urejenost samo pri enem. On je počistil, prečistil in uredil stvari, jaz pa se še kar naprej sončim v zmedi in neskončno dolgih obljubah, iz katerih ni rezultata. Razumljiva in preudarna prenova človekove drže, njegove hoje v smeri luči pomaga, da se najde prostor za dialog, doseže srce. Srce pa deluje prav, srce je sito, ki prečiščuje naše odnose, ki postavlja stvari na trdne podlage, neguje korenine, da vse dobro raste in se čisti sproti.

Ko pogledam po svoji hiši, tudi v bolj skrite kotičke, vem, da je kopičenje veliko breme. Tudi stvari, ki jih za vsak slučaj zbiramo, obremenjujejo ne samo prostore, ampak tudi dušo. Dušijo misli, so kot razbojnik notranjega miru.

Zaznam odmev melodije božjega stvarstva. Naj grem k tebi naproti, moj Gospod. Zavest, da me imaš rad, me opogumlja, da bo še več prizadevanja za dobro in lepo uravnavalo vse moje misli in delovanje.

Začutim hvaležnost, da imam tisto, kar potrebujem, a prosim, da bi se znala oddaljiti od tistega, česar ne potrebujem. Da bi znala presoditi, deliti. Zgodi pa se, da slabo ocenim, ne razumem prav in potem vse to privede do zapletov in prizadetosti. Kako torej pregnati razbojnika oziroma v pravi meri zapustiti, kar je mimo, in ohraniti, kar je bistveno? Pridi, pridi Sveti duh.