Kolikokrat v življenju hrepenimo po čem, kar se nam po premisleku zazdi nedosegljivo. Žalostno prenehamo misliti na to, zatremo svoje želje, zdi se nam celo smešno, da nas je tako zaneslo. To ni mogoče, pretiravam, si ponavljamo in počasi pustimo, da sanje odidejo. Sanje odplavajo daleč, tja v neznano. Bog ve, kam. Meni pa se zdi, da se ne bodo nikoli vrnile, da so izginile, nekako umrle.

Človek nemalokrat dopusti, da izgine in se potopi v pozabo nekaj, kar je vzklilo, celo vzbrstelo globoko v njem ‒ skrivnostno, čudovito upanje. Dopustim, da me dvomi prepričajo, celo poiščem ljudi, ki najdejo razloge, da to, kar želim, ni mogoče. Ovržejo moje upanje. Tako sama ne pustim, da bi se sanje razvile, se nahranile, da bi iz njih zrastlo moje zaupanje vase, da bi končno sprejela odločitev, da stopim na to pot, da se zavzamem za uresničitev svojih sanj. Da verjamem in grem.

Včasih se v sanjah zelo jasno pojavi pravi navdih, ki se dotakne srca. Prav sredi srca močno začutiš, da je to pravo. Kot naročilo je, da se je vredno potruditi in narediti korak v smer uresničitve. Lahko prerazporediš svoje obveznosti in te sanje postaviš na pomembno mesto. Morda celo na prvo, najpomembnejše. Brez odlaganja. In se odločno, zagrizeno odpraviš na pot. Odločitev je pomemben začetek. Vztrajati je nekaj drugega. A če si odločen, se odpirajo, najdejo tudi možnosti uresničitve.

Ni dovolj, da zaupam, da obstaja rešitev. Treba jo je tudi osmisliti. V čem je smisel, če napišem spomine na dogodke v obdobju, ki je bistveno vplivalo name, na prepoznavanje mojega poslanstva, moje nadaljevanje poti? Spomini na čas, ki je razčistil moj odnos do človeka, do odnosov, sveta. Da to zmoreš, moraš prebuditi svojo občutljivost, razumevanje, ne samo do ljudi, ampak do vsega, kar se okoli tebe dogaja, lepega in bolečega, rasti in propadanja. Rahločutno sem pozorna tudi na droben sončni žarek v oblačnem dnevu, na kapljice rose v zgodnjem jutru, odmirajoč cvet, na odsev ganjenosti v očeh bližnjega, na iskrivo hvaležnost ob ponujeni roki. Ob razočaranju, bolečini, navalu radosti in navdušenja sanje varujemo in negujemo, da se vedno bolj približujejo resničnosti. Prosim Svetega duha, da bi prepoznala modrost.

Kako velik dar so navdihi, ki prebujajo življenje v tebi. Segajo v jedro tvojega bistva, tvojega srca. In te vodijo.

Mala deklica je jokala, ker se ni mogla dotakniti zvezdice na nebu.

Zvezda pa se je oglasila in ji povedala,

da jo že ima v svojem srcu,

sicer je ne bi mogla videti.