Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.