Kolikokrat slišim, kako pomembno je to, kar se dogaja zdaj. Naj se človek pač ne ozira nazaj, naj ne razglablja, kaj vse se je in se še bo zgodilo. Osredotočajmo se na to, kar je, kar doživljam zdaj. Kako zelo pomemben postane ta zdaj. Morala bi ga napisati z velikimi črkami.

In se zamislim. Pogosto se v resnici zazdi, da ljudem svet nekako uhaja. Ukvarjajo se s krivdo ali pa s sramom, z obžalovanjem, z bolečino ali pa z žarom preteklosti, ko so bili v ospredju, v slavi ali tudi v hudi stiski, ko so doživljali travmo, krivico, bolečino. Prav tako se pogosto zgodi, da se človek zaplete v fantazijski strah in si zamišlja, kaj vse se bo zgodilo, da ga bo prizadela draginja, kako bo hudo, ko bo njegovo družino zadela nesreča, bo vojna pretresla njegov dom, morda bo izgubil zdravje, službo, bližnjega, svoje dostojanstvo in tako naprej. To ga preplavi, kot bi se to že dogajalo, tukaj in zdaj.

Fantazije so lahko neskončne in skoraj neustavljive, ko se vržeš v ta motni tolmun mogočega in nemogočega.

Zgodi pa se, da se res znajdeš pred čisto novo okoliščino. Izguba. Nemoč. Dejstvo, ki ga ne moreš spremeniti. Nikoli si ne bi mislil. To se dogaja drugim, meni pa se ne more zgoditi. Čeprav je naravno. Je predvidljivo. A ker je tako drugače, si ne moreš kaj, da se ne bi ustavil. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Saj se ob svoji nemoči in moči življenja soočaš s svojo dragoceno, bleščečo, drobno kapljico, ki je del velikanske reke. Ta reka življenja teče in se ne ustavi. In nikoli ni ista in nikoli nisem ista tudi sama. Prav to te ohranja v bistrosti, da ostaneš v stiku s koreninami in svojim smislom.

Vračam se k stvarem, ki so se me dotaknile, da se me še bolj dotaknejo, postanejo del mene, se v meni utrdijo, postajajo klene. Vedno znova zažarijo in se zbistrijo. So stvari, ki so šle nekoč mimo tebe, pa šele sčasoma spoznaš, razumeš, začutiš njihovo vrednost. Dotaknejo se te mnogo pozneje. In koliko je tega! Ko se vsak trenutek lahko, vedno znova, kot mehurček na vodi, pojavi spoznanje, za kaj vse sem lahko hvaležna. Lahko se zahvalim, ker se nekaj je ali ker se ni zgodilo. In kar samo od sebe pride v ospredje – odnosi so najpomembnejši. Ljubezen, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja. Ljubezen, ki je neuničljiva in večna.

Dopuščam, da me Gospod preobrazi, da sebe in druge resnično sprejemam, tudi v nemoči in šibkosti. Sveti duh je v meni in dati mu moram dovolj prostora, da deluje, stojim trdno, ne vznemirjam se. S hvaležnostjo gledam njegova dela in sadove. Sredi dela in v odnosih je vedno navzoč – tukaj in zdaj. Življenje je res sveto.