Kadar je zelo strog, a pravičen profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj talent, ki se je pokazal in ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in tudi polepšala mojo Pot.

Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj skušamo najti primerne besede, se zavedamo drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva.

Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva.

Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo.

Ko je izrečeno tisto, kar ti ni všeč, od nekoga, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč.

A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbistvenejše strani človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo, ter s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da jemlješ iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.