Negujoče otroštvo, tudi odraščanje v brezskrbnosti, ko otroku nudimo skoraj vse, kar si zaželi, hudo zavaja vse, najbolj pa otroka. Ta dobiva toliko kot bi si človek pred več desetletji komaj lahko predstavljal, da je možno. Starši hočejo vsem dopovedati, kako izjemen je, z neverjetnim potencialom. Občudovanje meji že na oboževanje nič krivega otroka. Vse to kljub zaščitniškemu, lagodnemu življenju mnogih otrok pri nas in v razvitem delu sveta, lahko vodi v nadutost. Človek se kopa v občutku nepremagljivosti in navdušenja nad sabo, nad svojimi »uspehi«. To preraste v domišljavost, vzvišenost, večvrednost. Kako varljivo, zahrbtno se zgrinja nad mladim človekom lažen občutek, da je pač boljši od drugih. In neverjetno zaščitništvo staršev takih otrok mu to lažnivo lastno podobo še podaljšuje. Spominjam se mladostnice, ki se je ob razdejanju stanovanja, ki ga je povzročila njena družba ob odsotnosti njenih staršev, ob pripombi vrstnice, ki je edina vprašala, kaj zdaj, kaj bodo rekli starši, zaničljivo posmehnila in rekla: »Moj fotr bo vse plačal!«

Kot balon se napihne nepremišljeno mnenje o večvrednosti, ki se običajno ob prvem resnem soočenju s težavami sesuje. Pokaže se njegova resnična podoba. Znajde se v nerešljivi situaciji in nikogar ni, ki bi kaj ukrenil namesto takega človeka. Včasih ga podprejo šibki vrstniki, z lažnim občutkom, da so z njim tudi oni »boljši«. Ošabnost se sesuje v prah, soočenje s seboj se konča z razočaranjem, solzami, z jezo in nemočjo. Napihnjen balon ošabnosti se razpoči. Otrok, mladostnik »okameni«. Lahko se zlomi, obupa. Lahko pa se ogorčeno upre z nasiljem nad tistimi, ki ga ne sprejemajo kot večvrednega.

Razvajen otrok je izpostavljen stresu, ki mu ni konca. Kmalu ugotovi, da mora staršem dajati upanje, da so za neuspeh in konflikte krivi drugi, saj to starši nagradijo s sočutjem, s podporo, občudovanjem. Ta igra sprenevedanja se lahko nadaljuje tudi v odraslo dobo, v nove odnose, ki pa v medsebojni ljubezni seveda ne morejo rasti. Narejenost se tako nenadzorovano razpase. Konča se le, ko se njegovo okolje, njegovi bližnji ali sodelavci dostojanstveno uprejo laži, mu nastavijo ogledalo in se odločno zavežejo Resnici.

Kot pravi pesnik Srečko Kosovel – »Vse kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, vse s svojo mislijo in molčanjem in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti …«