V pogovoru s kristjani iz Sirije, ki so morali zbežati v Turčijo, je ena izmed žensk ob trpljenju, ki so ga doživeli begunci, preprosto dejala: »Radi bi samo živeli!« Teh nekaj besed: živeti, samo živeti. To pomeni zaslutiti, kaj pomeni življenje. Zmedenost v današnjem času verjetno prihaja ravno od tega, da se ne upamo soočiti s svojim pogledom na svet in življenje. Ker nimam svojega pogleda, z veseljem sprejmem tisto, kar je moderno in napredno. In tako se ob srečevanju z ljudmi ustavljam pri zunanjostih. Se upam kdaj ustaviti in samemu sebi zastaviti vprašanje o človeku, o življenju? Je človek res samo tisto, kar vidim in slišim? Je to obleka? Določen družbeni položaj? Naučene besede, ki jih nekdo pove? Ni mogoče doseči vsega, kar nam dopovedujejo, da je potrebno za življenje. Tako se ljudje počasi umikajo na rob družbe ali pa jih sama izrine. Pred dnevi sem na Madagaskarju obiskal vas, v katero človekoljubne organizacije ne zaidejo. Srečal sem mladega fanta in njegovo ženo. Živita v preprosti hiši, narejeni iz nekaj kolov, pokritih s palmovimi vejami. Z veseljem mi je pripovedoval o »svoji madam«, kot je sam rekel. Videti je bil zadovoljen s svojim življenjem. Zgodaj zjutraj odhaja na reko lovit ribe. Ribe, ki jih ulovi, žena peš nese na tržnico in jih proda. Videti sta bila zadovoljna. Po vseh merilih, ki jih določamo v »civiliziranem svetu«, ne bi mogla biti. Težko je primerjati ljudi na različnih koncih sveta, ker bi s tem marsikomu naredil krivico. Pa vendar se mi ob srečevanju z njimi nenehno postavlja vprašanje o človeku. Je človek tisti, ki živi življenje po ekonomskih merilih zahodnega sveta, vsepovsod išče zaslužek, sočloveka pa pozabi in odrine? Morda pa je človek tisti, ki – kjer koli že živi – sluti, kaj je življenje, in stori vse, da bi živel? Seveda prihaja tuja miselnost tudi v te kraje. Moč javnega mišljenja je uničujoča, kjer koli se zlorablja zaradi dobička. To najbolj vidimo ob praznovanjih. December je mesec razsvetljenih mest, bleščeče urejenih izložb. Ko je vsega konec, pa človek ostaja sam. Zunanjost ga ne osreči, ker se preveč spreminja. Osrečuje tisto, kar imamo v sebi, osrečujejo trajne stvari, ki so v nas in jih s svojim življenjem prinašamo med ljudi. Morda pa lahko tudi z drugačnim pogledom na življenje, brez preračunljivosti, vračamo veselje ljudem, ki so bili v prazničnih dneh osamljeni. Ko mi kdo reče, da je osamljen, ga po navadi vprašam: Kdaj si nazadnje koga obiskal? Vsak dan, ne samo ob praznovanjih, je priložnost, da vračamo ljudem veselje in pogum. Je v našem življenju kaj pomembnejšega?