Dragi prijatelji,

vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda slišimo na radiu ali vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje in vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo tako rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, pa bomo videli, da ni najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po koncu vojne v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničeno otroštvo so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega Josipa, ki mi je rekel: »Stric! Mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje obnovili hišo za njegovo družino. Ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen, močnejša od najbolj uničujočega orožja?« Ob vseh ruševinah človek dobi občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, izčrpa. V razvaline in med vojno uničene hiše so se začeli vračati ljudje ter z dobroto in ob pomoči drugih obnovili porušene vasi. V te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!«

Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali z dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je bilo zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi vsako jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.«

Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!