Piše Sanja Podržaj,

bere Maja Moll.

Tamara Štajner je violistka in pisateljica, ki že od svojega devetnajstega leta prebiva na Dunaju. V nemščini je leta 2022 objavila pesniško zbirko, leto zatem pa svoj prvi roman Goseničji kožuh (Raupenfell) in ga je sedaj sama prevedla še v materni jezik. Za svoja literarna dela je prejela že več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Kelag na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann.

Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je razdeljen na štiri dele, v njem sledimo glasovom treh glavnih protagonistk, Jagode, Irine in Olívie. Jagoda je Hrvatica z Lošinja, ki je na Dunaj prišla, da bi se izšolala za kozmetičarko in tam našla delo. Tudi Irino in Olívio je tja vodila poklicna pot – obe sta glasbenici. Violončelistka Irina je odraščala v Franciji z očetom Francozom in mamo Romunko, pianistka Olívia pa v Sloveniji, kjer je živela samo z mamo, medtem ko je njen oče, Portugalec, bival v Portu. Njihove korenine tako segajo na različne konce Evrope in tudi njihove zgodbe se stikajo le bežno. Irina in Olívia sta po študiju izgubili stike, njuna skupna točka postane Jagoda, saj obe obiskujeta kozmetični salon, v katerem dela. Njihove pripovedi se odvijajo vzporedno, vsaka od njih spregovori neposredno in nam po malem odkriva drobce preteklosti, ki so vodili do situacije, v kateri se je znašla. In ta situacija je vsem trem skupna – to je nepričakovana nosečnost – a brez upanja na srečno družinsko življenje. Postavljene so pred dvome in odločitve, z vsem tem pa se sooča vsaka zase, vsaka na svoj način.

Jagoda pobegne pred nasilnim možem, zaživi na svojem in sanja, da bi odprla svoj kozmetični salon, a ob tem rada pregloboko pogleda v kozarec. Irino bremeni družinska preteklost, njena mama in oče sta namreč imela burno razmerje, zaradi česar je oče nazadnje pristal v psihiatrični bolnišnici. Tudi sama je v ljubezni razočarana in strtega srca se odpravi na dopust v Porto, kjer se po spletu okoliščin spusti v afero s starejšim moškim. Ko se vrne na Dunaj in ga želi priklicati, se ji ne javlja, zapleta pa se tudi njen odnos z Oskarjem, moškim, zaradi katerega je pravzaprav pobegnila v Porto. Olívia pa vstopi v samostan sester salezijank, saj bi se rada odmaknila od sveta, a pravzaprav ne ve, kaj si želi tam najti in koliko časa si pravzaprav želi ostati. Hrepeni po tišini, v kateri lahko najde prostor in čas za pisanje. V svojih zapisih, ki jih imenuje fragmenti, reflektira svojo preteklost, predvsem razmerje, ki ga je imela s svojim precej starejšim profesorjem Leopoldom in je trajalo celo desetletje, bilo pa je, seveda, skrivno. Medtem ko je Olívia v samostanu, Leopold v bolnišnici umira za rakom.

Očitna je torej njihova radikalna samota ob soočanju s prihajajočim materinstvom. To je še dodatno poudarjeno z njihovo izkušnjo tujstva. Na Dunaju so vse tri priseljenke, brez opore bližnje družine, na katero bi se lahko zanesle. Fizična razdalja med njimi in njihovimi družinami pa simbolizira tudi pomanjkanje čustvene povezave, saj imajo vse tri protagonistke zapleteno družinsko zgodovino. Tamara Štajner spretno prepleta preteklosti vseh treh, pri čemer so Jagodin beg pred nasiljem, Irinina družinska travma in Olíviina osamitev v samostanu le ozadje za globoko psihološko študijo žensk v obdobju sprememb. Kot namiguje že naslov, je nosečnost v romanu tudi čas preobrazbe, odmetavanja stare kože in začetka nečesa novega. Vendar pa to ni nujno povezano s samim materinstvom. Gre bolj za to, da so junakinje postavljene v situacijo, ki jih avtomatsko pahne iz pasivnosti, saj jih prisili, da razmislijo o svojem življenju, o tem, kaj jih je vodilo do sem in kako bi si želele, da bi se njihova pot odvijala naprej. Čeprav se protagonistke soočajo tudi z vprašanjem, kaj pomeni biti mati, še več, kaj pomeni biti dobra mati in ali bi to zmogle, so v ospredju teme opolnomočenja, avtonomije in iskanja lastne identitete.

Materinstvo je tema, na kateri se krešejo kopja, in je bilo ter še vedno je predmet ideologij, ki posegajo v telesa in življenja posameznic. Moč literature je v tem, da pogleda onkraj ideoloških poenostavitev in obsodb ter pokaže na komplekstnost posameznice in njene situacije. V zadnjem času smo lahko brali kar nekaj izvrstnih del domačih avtoric, ki na podoben način prikazujejo večplastnost izkušnje nosečnosti in materinstva: s kresnikom nagrajeni roman Pričakovanja Anje Mugerli o neplodnosti in želji po otroku, Materinska knjižica Katje Gorečan o izgubi želenega otroka, Križci, krožci Jedrt Maležič o materistvu v istospolnem razmerju, Klopotec Maje B. Kranjc o materi, ki si ne želi biti mati, pesniška zbirka Rodna doba Nine Medved o vseh protislovjih tega obdobja v ženskem življenju, če naštejemo samo nekaj primerov. Goseničji kožuh Tamare Štajner se umešča v to linijo literarnih del, ki prepletajo intimno in družbeno. Pisateljica je s tem, ko je povezala zgodbe treh likinj, še bolj izpostavila mnogoterost te specifično ženske izkušnje, hkrati pa pokazala, kako zelo osamljena je lahko. Čeprav so Jagoda, Irina in Olívia noseče hkrati, to ne stke bližine med njimi, ena drugi za to niti ne povedo. Ta molk, lahko sklepamo, je posledica vseh stigem, ki so povezane z nosečnostjo, ki je nezaželena ali se zgodi v neurejenem partnerskem razmerju ter z vprašanjem, ali otroka obdržati. Roman se razplete z zaključki nosečnosti, ki se za vsako od protagonistk odvije drugače, epilog pa nam da slutiti, da so se iz te izkušnje izvile močnejše in odločnejše, kot so bile. Edino, kar na koncu zmoti, je govor umetnice Taryn Simon o splavu, ki ga posluša Olívia, saj se s tem zaključek romana obarva nekoliko preveč didaktično. Sporočilo romana je namreč jasno že prek same zgodbe in ta dodatna eksplikacija na koncu se zdi pozorni bralki povsem odvečna.

Še ena odlika romana, ki jo je vredno izpostaviti, sta slog in polifonija, ki se ustvari prek treh pripovednih glasov. Tamari Štajner je uspelo ustvariti tri avtentične, plastične in samosvoje junakinje. Še posebej izstopa Jagoda, ki govori v pogovornem jeziku, z razposajenim tonom in obilico smisla za humor. Irina in Olívia sta si bolj podobni v svoji resnosti in zadržanosti, zato so poglavja, v katerih prisluhnemo Jagodi, prava popestritev. Jagoda je lik, ki se najmanj uklanja normam in je zato na trenutke tudi nevšečna. Je tista izmed trojice, ki bi jo najlažje obsojali – veliko kadi in pije, tudi med nosečnostjo, je promiskuitetna, preklinja … pa vendar je s svojo ognjevitostjo, optimizmom in močnim karakterjem izredno simpatična junakinja, Irina in Olívia kar nekoliko zbledita v njeni senci. Hkrati pa Jagoda s svojimi negativnimi lastnostmi predstavlja tudi najbolj radikalen upor proti ideološkemu kalupu »popolne, čiste matere« in nas, bralke in bralce, najbolj odkrito sooča s predsodki in pričakovanji, ki jih gojimo kot posamezniki in kot družba.

Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je tako vsebinsko kot slogovno večplasten in raznolik, v njem pa beremo surovo in avtentično pripoved o ženskah v ključnem trenutku, ko se morajo soočiti s preteklostjo in odločiti o prihodnosti. Je zgodba o preobrazbi. Noseče protagonistke so kot gosenice, a metulj, ki bo prišel iz kokona, ni nujno mati z otrokom. Odločitev, pred katero so postavljene, postane katalizator za iskanje lastne avtonomije in identitete ter povod za to, da odvržejo plasti preteklih travm in tujih pričakovanj, s tem pa roman ustvarja kompleksen in empatičen pogled v žensko izkušnjo sodobnega časa.