Piše: Matjaž Zorec

Bere: Jure Franko

Tibor Hrs Pandur s knjigo Psyops zaključuje sanjsko pesniško trilogijo, ki vključuje še Notranje zadeve in Enerđimašino. Že knjižna oprema in spremni besedi pričata o izraziti konceptualizaciji pisanja; ki pa ga krajša recenzija ne more v celoti zajeti, še posebej ker onstran očrta svojega specifičnega pesnjenja odpira širše teoretsko polje.

Tako kot prejšnji zbirki je tudi svet Psyopsa sanjski svet oziroma svet sanj. Natančneje: verzi verižijo in verzirajo, džemajo in se razpirajo kot neposredni podaljški sanj. Oziroma so sami sanje, kolikor jih je zmožen predočiti medij jezika, literature, poezije. Jezikovni povzetek ali zapis sanj sicer same sanje nujno oklesti ter jih prekopira, mimificira, mumificira v hierarhije govorice. Tukaj na primeru sanj odseva splošna usoda jezika in naše bistvene navezanosti nanj, njegovega primata v človeških zadevah; jezik nam že resda imenuje stvari in tako sploh omogoča inteligibilno interakcijo z njimi, a hkrati nas od njih tudi dokončno odtujuje. Takšna je že malo preperela kritika logocentričnosti, sploh pa je jezik zaradi svoje vrezanosti v naš um neskončen vir nenehnih nesporazumov. Vendarle pa, tako Pandur, “jezik ostaja edini medij za posredovanje verbalne simulacije spomina, izkušenj, miselnih eksperimentov ali mentalnih sanjskih izločkov”. Pesmi v knjigi Psyops so torej literarna simulacija sanj v specifični formi poezije.

Onstran poetičnega samoopredeljevanja velja izpostaviti naslednje. Najprej najpreprosteje – razprtost, vitalnost, celo naivnost poezije, kakršni smo redko priča. Naivnost seveda ni v tem, da pesmi, pesnik ali subjekt zaradi nevednosti ali zaslepljenosti preprosto sadijo rožice, temveč prav nasprotno; malone sadistični uvidi v osebne prepade ali nenehne novodobne holokavste verzom ne preprečujejo absolutne prevlade upanja. In s tem temeljne odprtosti nad vsemi resentimenti in medsebojnimi zastrupljanji. Ob takšni volji do življenja se ravno fašistoidni cinizmi vseh barv, ki ponavadi vse ostalo blatijo in nasploh zastrupljajo s slabo voljo in vestjo, izkazujejo za tiste prave naivčine. Vse to je povezano z veliko libidinalno strastjo jezika; pesem se ljubi s svojimi objekti, ti so obstoj kot tak, od zadnjih razprašenih subatomskih kvarkov do medgalaktičnega drstenja. Pekel in nebo, bi rekli v najbolj klasični govorici. Razpon in širjava sanjskega gradiva, odsevajočega v verzih na več kot dvestopetdesetih straneh, je razkošna, kar je razumljivo: v nekaj letih se pač nabere korpus sanjskega gradiva, posebej če ga vestno beležiš in transkribiraš v poezijo. In to se recipročno pozna nazaj v sanjanju … Takšna divjost v poetični zavesti slovenskih literatov ni samoumevna, prej nasprotno; a tudi običajna zadržanost in kvaziskuliranost naše poezije, ni zaradi svoje poze, izžete vsake strasti, nič bolj adekvatna.

Izpostavimo še nepolitizirajočo revolucionarno držo, protikapitalizem, splošno zlo, sredi katerega kot posameznik živiš in mu prispevaš ter subverzivnejšo razsežnost v vsem tem kopičenju. Individualnost kot taka in njena svoboda, kakršno nam lažno prodaja liberalizem, ne obstajata. To na najosnovnejši ravni aludirajo naslovi in okvir knjige, ki osebne formacije označujejo z najbolj birokratskimi ustanovami in operacijami. Vsaka posebnost naših bitij je bistveno naddoločena z neštetimi ideologiziranji in skupinskim psihiranjem ter vzajemnim učinkovanjem v celovitosti svetovnega vršenja. Množični mediji, neofašistoidnost, moralične samoumevnosti; celotna lestvica, prek katere si rejen v posameznika, programiran v inteligenco. Fino je, da knjiga to vednostno polje vnaša v najintimnejše človeško bivanje: sanje.

Ne nazadnje pa so pred nami samo besede, kreacije njihovih mrež; tudi če se zdijo prepovečane, nakladajoče ali kakršnekoli že – same na sebi nikoli niso, kar so. V njih deležimo mi. Zato jih je treba preprosto – brati. To najbolje pove Tibor Hrs Pandur sam, prenašam na zbirko:

“Sodit o tej zbirki / torej pomeni / sodit zavest, ki jo bere / in o učinkih, ki jih sproža / tvoj organizem / Tebi / na podlagi / njene fuzije s tvojo zavestjo / v realnem času / vsakič neponovljivega / trenutka spoja / tega teksta in mesa / Iz česar neizbežno sledi: / Brez Tebe / te pesmi ni / Ta pesem si Ti.”

Tudi ta recenzija.