Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih.

Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto.

Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu.

Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje.

Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel.

Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga.

V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja.