Ob novicah o torkovem napadu na ljubljansko stolnico, včerajšnji eksploziji pločevinke ob pastoralnem domu na Rudniku in še prej že dlje časa trajajočih napadih na Zavod Iskreni, sem sprva menila, da gre najbrž za nekakšen slepilni manever, dimno bombico, s katero se pozornost preusmerja od afere Vesel (ste opazili, da je izginila iz medijev?) in neuspeha brezupnice koalicije KUL.

Posnetek komentarja Tadeje Kreč je na voljo na koncu prispevka.

A gre za več kot to. Gre (v tretjem primeru zagotovo, za druga dva pa lahko predvsem ugibamo) za boj nove levice proti krščanstvu, vrednotni spopad najprej znotraj slovenske družbe, nato znotraj Evrope, Zahoda in sveta. Vse to družbeno-politično dogajanje izvrstno opiše delo španskih profesorjev filozofije prava Nova levica in krščanstvo iz katerega sem si sposodila naslov in kakšno od spodnjih misli. Avtorja pravita, da gre za kulturni in moralni spopad med konservativnimi, ki ohranjajo in zagovarjajo krščansko tradicijo, ter progresivnimi podporniki relativizma, hedonizma, postereligioznega.

Najbolje ta spopad ponazorijo izjave poslancev KUL koalicije na novinarski konferenci prejšnjo sredo, kjer so zavodu Iskreni očitali klerikalizem, mračnjaštvo, nazadnjaštvo, nasprotovanje gejem, splavu, kontracepciji, podpiranje spolne vzdržnosti pred poroko, družine, ki jo oblikujejo poročena moški in ženska z otroki in zagovarjanje vrednot, ki jih “zelo agresivno” zagovarja Katoliška Cerkev.

Tarče so že dolgo znane

Ključne teme tega boja so, kot je pokazala tudi ta novinarska konferenca; spolna etika in družina (spolna permisivnost, izničenje starševskih vlog, hitre ločitve, homoseksualna zakonska zveza, najemanje žensk za nadomestno materinstvo), bioetika (splav, evtanazija, genski inženiring), položaj vere v javnem življenju, demografija, priseljevanje in spopad civilizacij.

Ključne teme tega boja so spolna etika in družina, položaj vere v javnem življenju, demografija, priseljevanje in spopad civilizacij.

Sodobni levici je problematičen že sam obstoj Cerkve kot skupnosti, ki je zakoreninjena v močni objektivni resnici, medtem ko se sama zateka k relativizmu, delovanju proti (veri, družini, objektivnemu …), na zmotah utemeljenim teorijam (npr. teorijam spola) in vsiljevanju stališča, da je verovanje pravzaprav fundamentalizem, ekstremizem, nestrpnost (v tem smislu gre razumeti tudi vestno označevanje Zavoda Iskreni z »verskimi blazneži« s strani skrajnih levičarjev), pri čemer (radikalna) levica zavestno v isti koš meče krščanstvo in radikalni islam, kot bi bilo to eno in isto.

Res s(m)o kristjani v tem vrednotno-kulturno-moralnem spopadu v manjšini. Progresivni del ima vendar prevlado v medijih, na univerzah, v filmski, glasbeni in knjižni produkciji, vse bolj v šolah … Posledično se dogaja, da tisti, ki živijo skladno s tradicionalnimi vrednotami (so na primer verni zvesti zakonci z več otroki) to počnejo skoraj na skrivnem, s kompleksom (kulturne) manjvrednosti in pogosto niso sposobni jasno braniti načel, ki se jih trudijo živeti. Tako te vse bolj izgubljajo tudi sami in teh vrednot niso zmožni prenesti na naslednje rodove.

Če Boga ni, potem je vse relativno in vse dovoljeno

Evropi manjkajo predvsem jasne vrednote, ne spoštuje svoje tradicije in kulture, nima otrok – in posledično ne vzbuja spoštovanja pri ljudeh, ki v Evropo prihajajo. Kot taka je lahka tarča spopada z nezahodnimi civilizacijami, ki so še vedno globoko verujoče (npr. islam, kitajska, hindujska). In prav temu zanikanju lastne krščanske tradicije gre pripisati tudi napade na svojo kulturo, v tem primeru cerkvene objekte, ki so njen temeljni del – kot je bilo v primeru skrunjenja freske na ljubljanski stolnici ali poškodovanja pastoralnega centra na Rudniku.

Vsi očitki, ki so prejšnji teden leteli na Zavod Iskreni, so že pred tem leteli na Cerkev, ki se jo že dolgo poskuša orisati kot sovražnico človekovih pravic, znanosti, kot skupnost izvajanja in prikrivanja spolnih zlorab. Cilj teh napadov je ošibiti predvs