Morda ali ste že slišali zgodbo o akrobatu, ki je med hojo po viseči vrvi izvajal različne osupljive podvige. Ko je v nekem trenutku svojega nastopa naslovil množico z vprašanjem, kdo je prepričan, da lahko na drugo stran prepada na svojih ramenih varno prenese kogarkoli, so vsi dvignili roko. Ko pa je navzoče vprašal, kdo je pripravljen biti prostovoljec, so vse roke ostale spuščene.
Pogosto besedo vera enačimo z besedo prepričanje kot da bi šlo za sopomenki. Toda besedi sta različni in ta razlika je pomembna. Vera ni prepričanje brez dokazov, ampak zaupanje brez zadržkov. Razlika med prepričanjem in vero je razlika med ostati na svojem sedežu in splezati na ramena akrobata na žici. Pri veri ne gre za prepričanje o določenih stvareh; ampak za zaupanje v nekoga. Vera ni lastnina; je zmožnost zaupanja, ki pa ni stalna. Zato je naša vera v določenih dneh močnejša kot v drugih dneh. Svojo vero v določeniih okoliščinah živimo popolneje kot v nekaterih drugih.
Vera, če jo razumemo pravilno, je glagol. Je nekaj kar delamo. Ni nekaj kar z gotovostjo imamo, enkrat za vselej in v vseh okoliščinah. Je nekaj kar počnemo včasih lažje kot drugič, včasih bolj uspešno kot v nekih drugih okoliščiah. Človeška krhkost nam redko dovoljuje kaj več od tega. Vsi smo zmožni zaupati; toda nihče od nas ne zaupa zmeraj.
Ko je apostol Peter poskušal hoditi po vodi proti Jezusu (Mt 14,22-33), je njegova vera bila precej močna - vsaj za časa. Potem pa jo je načel dvom in strah je prevzel nadzor. Ko je Petrova vera vse bolj in bolj slabela, se je vse bolj in bolj potapljal. In celo takrat, kljub vsem svojim dvomom in strahovom, je Peter še vedno vsaj malo zaupal. Ni mogel zaupati popolnoma. Zaupal pa dovolj dolgo in dovolj dobro, da je lahko zaklical: “Gospod, reši me!” Bil je rešen kljub svoji spremenljivi veri.
Nekdo je bil povabljen, da v sedmih besedah ali manj, povzame bistvo evangelija. Odziv se je glasil tako: “Bog ima zadnjo besedo.” In potem je svojo izbiro pojasnil tako: “V Jezusovi smrti in vstajenju je očitno, da je Bog takšen Bog, ki vztraja pri tem, da ima zadnjo besedo. Nedvomno lahko predzadnja beseda pripada marsičemu drugemu - obupu, odtujitvi, prizadetosti, zlu, celo smrti. Toda naš Bog vztraja, da je njegova beseda zadnja in to je zmeraj beseda upanja, sprave, zdravljenja, dobrote in življenja.”
Sta dva načina, ki nam prinašata uteho v navzočnosti strahu. Ena oblika tolažbe je reči, da bo vse dobro - operacija bo uspešna, odnos bo obnovljen, najhujši strahovi se ne bodo uresničili. Toda le redko kdaj lahko damo takšno uteho. Druga oblika tolažbe pa je pokazati zaupanje, kot ga je apostol Pavel, ki je v pismu Rimljanom napisal: “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 8,38.39)