Francoska zakonca srednjih let Antoine in Olga živita mirno, odmaknjeno življenje na podeželju španske Galicije. Sta uglajena intelektualca, ki sta se odločila za pridelovanje ekološke zelenjave, kar jima prinaša spodoben dohodek, obnavljata pa tudi lokalne zapuščene hiše. S tem nameravata pripeljati novo življenje v vasico, a s svojim nasprotovanjem postavitvi vetrnih elektrarn sta trn v peti domačinom, še posebej zdraharskima bratoma Xanu in Lorenzu, ki bi rada svoja zemljišča prodala in se odselila v mesto.

Španski celovečerni film Zveri se odvija z ritmom gosto iztekajoče se melase, a ni niti za hip dolgočasen. Režiser in soscenarist Rodrigo Sorogoyen je eden od najbolj zanimivih sodobnih španskih avtorjev, s filmom Zveri pa se je premierno predstavil lani v Cannesu in upravičeno požel navdušene odzive. Delo pusti vtis opazovanja počasnega, morečega drsenja zemeljskega plazu proti rušilnemu koncu, dodatno pretresljivo pa je, da je posnet po resnični zgodbi, obeleženi že v dokumentarcu Santoalla in da se dogaja na avtentičnih področjih Galicije.

Rodrigo Sorogoyen s svojim popolnim obvladovanjem vseh elementov filmskega jezika mojstrsko stopnjuje napetost in na polovici filma povsem spremeni perspektivo, kot prelomna celovečerca Avantura in Psiho iz leta 1960. V enaki meri, kot je to podeželska srhljivka ali kriminalka, je tudi študija značajev in intimna drama o moško-ženskih odnosih, o prišlekih in domorodcih, o ljubezni in sovraštvu, tudi o trku razredov oziroma kultur. Ljudje lahko živimo v istem času in prostoru, ampak hkrati v vzporednih svetovih.

Antoine in Olga sta v osnovi kultivirana liberalca, pri čemer se ona veliko bolje od njega zaveda, da sta njuna trma in vztrajnost lahko kljub vsej dobronamernosti tudi oblika ošabnosti. Vzdušje v tej podeželski idili je strupeno, nevarno, primitivno – kot nakazuje že uvodni prizor, so edina prvinskost v naravnem okolju stežka zadrževani nasilni vzgibi. Nekaj bibličnega je v zgodbi in v načinu pristopa k pripovedi, ki govori o skoraj mitološkem spopadu. Antoine je kot Job, ki nikakor ne dojame sporočila, ko obupano stoji pred vetrnimi elektrarnami kot pred oltarjem današnjega časa, pa je seveda predvsem Don Kihot.

Tako kot je umeščenost filma Zveri zelo lokalna in iz vsakega kadra seva galicijski vsakdan, je v njem tudi nekaj skrajno univerzalnega, nekaj pradavnega in obenem zelo sodobnega. Zlahka bi bila to zgodba z ameriškega Divjega zahoda. Ali pa iz slovenske črne kronike oziroma iz Cankarjevega Martina Kačurja. Sicer pa, kar vprašajte Svetlano Makarovič, kako se je obneslo njeno bivanje v bukoličnem Jurkloštru. Ali pa Miha Šaleharja o Robidišču. Večna zgodba.