Ljudje neprestano čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače!

In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati …

In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel.

In čakaš, da bo konec šole.

In čakaš na pravo oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija …

In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo.

In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar …

Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila. (Mt 10.42)

In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje.

Verjetno te besede, ki prihajajo iz radijskega sprejemnika, poslušate sede. Morda ste ravno sedli k zajtrku. Sedenje je drža, ki je v modernem zahodnem svetu ena najbolj razširjenih. V marsikateri službi presedimo veliko časa – ali za računalnikom, za okencem, za volanom ali ob kateri drugi napravi. Potem pa še doma preživimo marsikatero uro pred televizijo, računalnikom, spet sede. Lahko slišimo številna opozorila, da sedenje dolgoročno precej slabo vpliva na naše zdravje in da ga je dobro nadomestiti ali pa vsaj vsake toliko prekiniti.

Sedenje ima v različnih duhovnih tradicijah tudi globlje pomene. V judovstvu je sedenje že od nekdaj predstavljalo znamenje moči, avtoritete v učenju. Tudi ko se Jezus v evangelijih usede, da bi učil, njegovi poslušalci razumejo to njegovo gesto kot zgovoren izraz moči in avtoritete. To lahko pri obredih vidimo še danes, saj imajo škofje možnost pridigati sede. V različnih budističnih tradicijah s sedenjem umirijo duha, v nekaterih smereh je znanje, kako prav sedeti, osrednjega pomena.

Zgodba pa govori o beraču, ki je vsak dan sedel pri mestnih vratih in mimoidoče prosil miloščine. Da pa ne bi sedel na golih tleh, si je poiskal zaboj. In od takrat naprej je vedno sedel na tem zaboju, ne da bi pogledal, kaj je v njem. Mimo je prišel neki človek in ga vprašal, kaj ima v zaboju.

Berač, presenečen nad vprašanjem, je odgovoril, da ne ve. Dejansko ni vedel, niti ni pomislil, kaj bi bilo v njem, saj ni nikoli pogledal vanj. Od takrat naprej je začelo berača zanimati, kaj je v zaboju. Radovednost, kaj je v njem, je bilo tako veliko, da je vstal, odprl zaboj in presenečeno zastrmel nad tem, kaj je videl. Toliko let je sedel na zakladu, pa tega sploh ni vedel.

Tudi mi se pogosto precej nezainteresirano usedemo, da bi na primer začeli neko delo, ker smo to storili že tisočkrat in tisočkrat. Spet samoumevna in tako znana drža. Ne vidimo zaklada, ki se skriva v tistem trenutku, v tej drži, ki nam je lahko že zoprna. In tako niti za malo ne premaknemo zaboja, na katerem sedimo.

Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Tako je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa sestavljata celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa ga močno oblikuje ravno zunanji. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel, zunanji pa prostor, v katerem misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit - v - svetu je edino bitje, ki mu svet »pripada« kot notranji element njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča le, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samoosmislitve je zato samoodtujitev. Kako je torej človeku kot bitju dveh svetov kljub skušnjavam obeh svetov mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost?

Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanji kot notranji – našli v muraqabi. Muraqaba je arabski izraz za čuječnost, ki je ena temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse, kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bedeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, navdih in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami misli: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi.

Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda opazovanja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj samo navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari take, kakršne so. Namen čuječnosti je zato samospoznanje in samoobvladovanje, ozaveščanje enotne resničnosti, tj. harmonizacija obeh svetov.

V ponovljeni Duhovni misli publicistka in prevajalka Polonca Zupančič piše o vlogi idealov v naših življenjih. Zdaj so idealni liki predvsem uspešni ljudje, to pa marsikoga navede na napačno misel, da njegovo lastno življenje ni kaj dosti vredno. Duhovno misel bere Jasna Rodošek.

Vstopili smo v novo leto. Komu vse smo v preteklih dneh zaželeli: »Srečno in zdravo novo leto!« Je bila to le klišejska fraza, izrečena zgolj iz vljudnostne formalnosti, ali res pristno, prisrčno voščilo, s katerim smo zaželeli sreče v novem letu? Toda kakšne sreče?

Pod pojmom sreča si lahko marsikaj predstavljamo: od glavnega dobitka na loteriji pa vse do brezskrbnega uživanja. Navadno pa spregledamo, da nas v našem življenju verjetno najgloblje s srečo zaznamujejo srečanja. Prava sreča se dejansko skriva v pristnih srečevanjih. Žal so naša srečevanja pogosto obremenjena s prepiri, zagrenjenostjo, bolečino in strahom, z vsemogočim objedanjem, zakrknjenostjo in celo sovražnostjo. Pogosto predvsem zato, ker si ne upamo in se ne zmoremo v resnici približati drugemu, se z njim srečati in se pustiti, da bi nas drugi nagovoril in obogatil s svojo prisotnostjo, saj navadno ne moremo odstopiti od svojih predstav, kdo in kakšen bi drugi moral biti. Želimo ga imeti oblikovanega po svojih predstavah, pričakovanjih in po svoji podobi in ga nismo pripravljeni sprejeti takega, kakršen je. Zato so naši odnosi pogosto trki, namesto da bi bili kraj srečevanja: srečevanja med možem in ženo, ko se srečata dva povsem različna svetova in se pustita nagovoriti drug od drugega in se s tem bogatiti. Zakaj morata biti raznolikost in nezmožnost razumevanja drugega vzrok za trk, namesto da bi bila to priložnost za srečanje? Zakaj se ne moremo srečevati med generacijami: otroci in mladostniki s starši ter s starimi starši? Namesto da bi se srečevali, prihaja do močnih napetosti in trkov, ker smo zaverovani v svoj prav, svoje predstave o okostenelosti ali pa razpuščenosti enih ali drugih. Da ne govorimo o delitvah in cepitvah, ki smo jim v času epidemije priče v narodu, med sosedi, prijatelji in sorodniki!

Pristna in odprta srečevanja nas bogatijo in notranje napolnjujejo. Verjetno pa je najveličastnejše srečanje človeštva z Bogom, ko Bog postane človek, zato, da bi bil z nami, da bi bil naš prijatelj, da bi se lahko z njim srečali, da bi iz teh srečevanj imeli polnost življenja in da bi iz teh srečevanj prejemali moč za naša osebna srečevanja.

Naj bo torej novo leto zaznamovano s srečo naših srečevanj. Pa srečno!

Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Nenehno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije naprej, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, to je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«

Eno glavnih vodil resničnih asketov je, da »vzorno življenje brez govorjenja govori več kot lep govor brez vzornega življenja«. S temi besedami v mislih naj z vami, dragi poslušalci, podelimo nekaj misli o pomenu praznika rojstva Gospoda Jezusa Kristusa za svet in človeka. V luči Kristusovega rojstva in v premišljevanju skrivnosti praznika neba in zemlje, kristjani verjamemo, da vsako iskreno iskanje resnice, žeja po resnici in ljubezen do resnice človeka prej ali slej pripelje do Kristusa. Kot namreč pravi evangelist Janez: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,4).

Vemo, da je krščanstvo sposobno potešiti vsako radovednost človekovega uma in vsako žejo človekovega srca.

Danes se spominjamo čudežnega dogodka, ko je Presveta Božja Mati v Betlehemski votlini rodila Sina, ki ga je spočela od Boga po sporočilu, ki ga je prejela od nadangela. Sin je dobil ime Emanuel, kar pomeni »Bog je z nami« in od tega dne in v vseh stoletjih je Bog z nami in mi smo z Bogom, če to hočemo. Na božič je bila izrečena neizrekljiva skrivnost pred ljudmi in pred angeli ter pred vsemi bitji. Božja neskončnost je postala človeška lastnost in se je razodela kot človeška neskončnost. Človek, ki je bil smrten za mikrokozmos, mali svet v velikem, je postal makrokozmos, velik svet z dostojanstvom v malem. Bog je postal človek in človek se je razširil in podaljšal z Bogom – v neskončnost. Z drugimi besedami, na božič je Bog objel človeka in človek Boga.

Veliki Dostojevski je povedal eno resnico: »Če ni Boga in nesmrtnosti, potem je vse dovoljeno.« Zanj in za svete očete Cerkve božič ni bil le prazen običaj, folklora, tradicija, dan obdarovanja, temveč večno praznovanje smisla življenja, je darilo nad vsemi darili. Kdor za božič goji sovraštvo, tudi do sovražnika, ni razumel mere in globine Ljubezni, ki nas je obiskala na ta sveti dan. Bog je ob božiču pozval ljudi, naj med seboj ustvarijo dobro voljo, mir in enotnost. Več Boga v srcu, več miru na zemlji, ker je človekovo srce Kristusov Betlehem. Manj je Boga in Božje ljubezni v ljudeh, manj je ljubezni v medčloveških odnosih, manj prave požrtvovalne ljubezni v zakonu, družbi, družini, med očetom, materjo in otroki, bolj je prisotno meseno poželenje in hedonizem kot edini vrednoti.

Zato skupaj z angeli in pastirji zapojmo Gospodu veselo pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir, med ljudmi dobra volja.« Naj nam bo ta sveti dan, ko praznujemo Kristusovo rojstvo, razsvetljenje, preobrazba, duhovno rojstvo in rast v veri, upanju in ljubezni. In naj v vseh ljudeh in vseh človeških srcih zasije luč Božjega spoznanja, s katerim smo obdarjeni s Kristusovim rojstvom in njegovim vstopom v središče človekovega življenja. Na to neskončno Božjo ljubezen, ki nam je dana, odgovorimo, čeprav nismo bogati kralji, ki so mu prinesli zlato, kadilo in miro, dajmo mu čista srca in čiste duše, da nas bo, ko stopimo pred njega, prepoznal in priznal za svoje otroke.

Mir Božji, Kristus se je rodil!

Resnično se je rodil! Srečen Božič!

Danes je praznik Gospodovega razglašenja, ljudje mu pravijo tudi praznik svetih treh kraljev.

Pogled v zvezde in nebo je človeka od nekdaj navduševal. Dajal mu je slutiti neskončnost, neomejenost, in ga hkrati vračal vase. Od nekdaj je pogled v zvezde in vesolje obračal človeka tudi k Bogu. Zato ni čudno, da se v božični zgodbi pojavi zvezda vodnica.

Že v Četrti Mojzesovi knjigi beremo prerokbo, ki napoveduje: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela« (4 Mz 24,17). O svetlobi od zgoraj in znamenju z neba so večkrat govorili preroki, še posebno prerok Izaija: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij ... Kajti glej ... nad teboj vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje« (Iz 60,1–3). Tu imamo torej obilje svetlobe, ki jo je evangelist Matej preoblikoval v podobo zvezde vodnice, imamo tudi kralje narodov. V svetih spisih je zato manjkal samo še kraj, na katerem bo vzšla Davidova, kraljeva zvezda, ki bo naznanila rojstvo Mesije. Določil ga je prerok Mihej, ki ga evagelist Matej navaja v poročilu o obisku treh modrih z Vzhoda: »In ti, Betlehem v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

V pripovedi o obisku treh modrih z Vzhoda se nam zdi čudno, da trije modri niso šli naravnost v Betlehem, na kraj dogodka, ampak so Odrešenika najprej iskali v Jeruzalemu. Evangelist Matej nam s tem hoče povedati: Pot do Odrešenika vodi skozi sveta izročila. Jeruzalem je bil kraj takratne svetne in svete oblasti. Drugo skrito sporočilo pa je, da se Jeruzalem ob tej novici ni zganil, čeprav je Betlehem le dobrih osem kilometrov daleč od glavnega mesta. Do Odrešenika so prišli le trije iskalci, ki so prepotovali zelo dolgo pot in so pripadali poganskim narodom. To je pomembno sporočilo za vse čase: biti na poti, iskati, biti odprt za novo, pustiti se presenetiti, slediti zvezdi resnice, gledati s srcem.

V novi zavezi se podoba zvezde pojavi še enkrat, v Drugem Petrovem pismu: »Prav delate, da nanjo (na preroško besedo o Kristusu, op. Z. Š.) pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih« (2 Pt 1,19). Zvezda danica je vera v Jezusa Kristusa, v Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Tej luči so sledili trije modri. Vsak človek, ki se odpravi na pot k tej luči, postane eden izmed modrih. »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pravi zaklad za Kristusa je odprto in verujoče srce. Odrešenik pa je zvezda vodnica človekovega srca.

Danes v Duhovni misli ponavljamo razmišljanje pesnice Miljane Cunta o bližini, intimi in o svojem posebnem prostoru, v katerega neradi spuščamo kogar koli.

Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe.

V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem?

Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.