Nekega sončnega poletnega dne je mama po maši peljala svoje otroke na mestno plažo, da bi se igrali na mivki. Sredi vrveža je zaslišala zvonec. Bil je prodajalec, ki je prodajal sladoled na plaži. Mama je otrokom dejala, naj počakajo, ker se bo takoj vrnila. Pohitela je k prodajalcu in z enim očesom občasno pogledala na otroke. Kupila je sladoled in se hitro vrnila k otrokom, ki so se srečni igrali na mivki. Ko se je sklonila k njim, da bi jim dala sladoled, je opazila, da imajo v ustih mivko. Nameravala jim je dati sladoled, oni pa so imeli polna usta mivke.

Poraja se vprašanje, ali ima mama rada otroke s polnimi usti mivke. To je odvečno vprašanje. Seveda jih ima rada. Otroci z mivko v ustih niso nič manj njeni otroci. Čeprav ima mama rada svoje otroke tudi z mivko v ustih, pa ne želi, da bi taki tudi ostali. Zato jih je peljala k najbližji pipi in jim izprala usta. Zakaj? Ker jih ima rada.

Podobno ravna Bog z nami. Pelje nas k pipi in pravi: »Izperi si umazanijo. Imam nekaj boljšega zate.« Očisti nas slabega, grešnosti, slabosti, predsodkov, zagrenjenosti in pohlepa. Ne uživamo v čiščenju in včasih si celo bolj želimo umazanije kot sladoleda. Zatrjujemo, da lahko jemo tudi pesek. Res lahko. Toda če to storimo, izgubljamo tudi sami. Bog nas ljubi take, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali.

Ko so ljudje v sinagogi slišali Jezusove besede, da ga je Gospod mazilil, »da bi prinesel blagovest ubogim« (Lk 1,18), in da ga je poslal, da bi slepi spregledali, so bili jezni. Vrgli so ga iz shodnice in ga odpeljali na rob stene, da bi ga porinili čeznjo. Ali niso ljudje v Nazaretu s tem rekli: »Dober sem tak, kakršen sem, ni se mi treba ozirati na Boga«?

Lahko že dolgo hodimo za Gospodom – vedno velja isto: »Ne boš napredoval, če se ne zavedaš, da moraš rasti in napredovati in se spreobrniti. Bog deluje v mojem življenju in želi v njem nadomestiti stvari s svojim boljšim predlogom, podobno kot je mati želela umazani pesek nadomestiti s sladoledom. Največkrat pa sem prav jaz ovira za sprejem boljšega Božjega predloga. Moja vzvišenost, samozadostnost in nepripravljenost, da bi Boga prosil za pomoč in storil to, kar od mene pričakuje, mi preprečujejo, da bi sprejel njegov predlog in šel po njegovi poti. Vsak dan se moramo spomniti, da nas Bog ljubi take, kakršni smo, a nas ne želi pustiti takih za vedno. Želi, da rastemo in se izboljšamo.

Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, to pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti veselo in izpolnjeno.

To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da ves čas doživljaš zmage in uspehe, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši so videti, šibkejši so.

Nekakšen poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje vse življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujemo čas, veliko časa, da lahko naredimo korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi.

Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši besedi, ki jih spoznamo tam, sta: sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se naučimo svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak: da jih spoštujemo.

Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, česar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni.

Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter z vznemirjanjem ne presežem svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni zelo veliko prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, v katerem se pustim imeti rad. V katerem si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti.

Takrat se začne sreča.

17. decembra 1927 se je zaradi trka z rušilcem pred obalo ameriške zvezne države Massachusetts potopila podmornica. V njej je ostala ujeta posadka. Reševalci so na različne načine poskušali rešiti mornarje, a vsi poskusi so bili neuspešni. Ko se je naslednji dan eden izmed potapljačev, usposobljenih za reševanje v takih okoliščinah, potopil do podmornice, je zaslišal odmev udracev po jeklenemu oklepu plovila. Približal je svoje uho in spoznal, da gre pravzaprav za vprašanje, ki ga je z znaki morsejeve abecede zastavil mornar, ujet v notranjosti: “Je kaj upanja?”

Se tudi vi kdaj sprašujete to? Kot mama samohranilka brez zadostnih finančnih virov, s katerimi bi plačala vse položnice? Kot nemočen mož ob bolniški postelji svoje žene, ki mu je zdravnik rekel, naj se pride poslovit od nje? Kot podjetnik, ki ga je epidemija in z njo povezane težave pripeljala do roba propada? Se kdaj sprašujete: “Je kaj upanja?”

Vsakdo pozna take občutke. Celo optimisti, ki kozarec zmeraj vidijo na pol poln in imajo za melodijo zvonjenja na svojem telefonu nastavljeno skladbo “Vem, da danes bo srečen dan …” Včasih nam preprosto zmanjka upanja. In ko se to zgodi, kam se lahko obrnemo?

V prvem pismu Timoteju, 4. poglavju, 10. vrstici, je napisano: “Svoje upanje smo naslonili na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi.”

Tudi vi naredite tako.

Ko menite, da ste ujetnik okoliščin, na katere nimate vpliva, ne pozabite tega, kar vam Bog obljublja v Jakobovem pismu 5,16, kjer piše, da imajo molitve ljudi, ki želijo biti v pravem odnosu z Bogom, veliko moč.

Ko se počutite majhne in nepomembne, se spomnite, da se Bog upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost (1. Petrovo pismo 5,5). Čeprav se vam zdi, da ste spregledani, ne pozabite, da Bog pozna vaše ime (Izaija 43,1) in ve celo za število las na vaši glavi (Matej 10,30).

Ko mislite, da vas nihče ne razume, se spomnite besedila v pismu Hebrejcem 4,15, ki vam sporoča, da Kristus, vaš veliki duhovnik, razume vaše slabosti in sočustvuje z vami.

Ko ste prepričani, da se morate s svojimi težavami spopadati sami, vedite, da je Bog z vami tudi takrat, ko je najbolj temno (Psalm 23,6), in da vas želi popeljati tudi iz najbolj brezupnih okoliščin (Psalm 50,15).

Ko menite, da so vaše napake in vaši grehi tako veliki, da vam jih niti usmiljeni in ljubeči Bog ne more odpustiti, ne pozabite, da je to že naredil, da jih je izbrisal, kakor veter izbriše oblak z neba (Izaija 44,22), jih zagnal v globino morja, da se nikoli več ne pojavijo (Mihej 7,19). Ne spreglejte tega, kar je napisano: “Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.” (Rimljanom 8,1)

Ko se soočate s svojo minljivostjo in umrljivostjo ter se je bojite, ne pozabite, da je Kristus, ki je življenje (Janez 14,6), s svojim vstajenjem premagal smrt (1. Korinčanom 15,54) in da je to temelj upanja v vaše vstajenje ob Kristusovem drugem prihodu (1. Korinčanom 15,20.21.51-53).

Ko se vam zdi, da se žalost in nesreče ne bodo nikoli končale, da življenje ni pravično in da je videti, kot da v njem najbolj uspevajo najbolj krivični, ne pozabite, da je Bog določil dan, ko bo pravično sodil vesoljnemu svetu (Apostolska dela 17,31).

Gradite svoje življenje na Božjih obljubah in zagotovilih, zapisanih v Svetem pismu. Ker so Božje besede zanesljive, bo vaše upanje neomahljivo. V življenju boste doživljali viharje, pihali bodo močni vetrovi. Toda na koncu boste obstali, ker se boste zvesto držali Božjih obljub.

Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji.

\tTako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: "Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho." Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali.

\tVerjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Številni tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed.

\tV takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo "obvladali". Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho.

\tUpam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: "Takrat bom tiho."

Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je izplačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil!

V življenju je veliko stvari, ki jih moramo nenehno ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo, kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno.

Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo!

PO-NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj vanje verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne.

Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet, in vse do konca življenja, ko prenehamo dihati.

Tudi naša duhovna bit potrebuje ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana.

Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj, kar vemo, da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živela, da bi se lahko dotaknila roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, se gibljemo in smo.

Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo. Kot takrat tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.

Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovitvi Duhovne misli razmišlja o uravnoteženosti v življenju.

Danes goduje za Slovence pa tudi po svetu zelo priljubljeni svetnik Anton Puščavnik, ali kakor ga rado imenuje ljudsko izročilo »Anton s pujskom«. V srednjem veku so namreč iz higijenjskih razlogov in kužnih bolezni prepovedovali, da bi s prašiči popotniki in romarji hodili v vas, a ker so redovniki sv. Antona puščavnika skrbeli za reveže, so imeli ta privilegij, da so s prašički smeli stopit tudi v naselja.

Sveti Anton, ki je živel na prelomu od 3. v 4. stoletje je postal vzor puščavniškega življenja. Kot vemo je prav puščavništvo začelo v Cerkvi nadomeščati mučeništvo. Mučenci so bil v prvih stoletjih krščanstva žive priče, da obstaja še nek drug svet in tudi večne vrednote, za katere ni samo vredno živite, ampak tudi umreti. V tem duhu so tudi pobožni možje hodili v puščavo in živeli le za večne vrednote molitve in ljubezni. V puščavi ni visokih gora in hribov in imamo občutek, da se nebo dotika zemlje. Ta mistična pokrajina je menihom pomagala, da so zrli v večnost. Toda puščavniki le niso bili tako sami. Ne samo da so se povezovali v občasne skupnosti, našli so jih tudi ljudje v stiskah in jih prosili pomoči. Iskali so njihove modrosti, potem pa tudi prosili za njihovo molitev, ki jih je osvobajala mnogih tegob, najbolj pa bolezni. Ubogi ljudje so ob njih prejeli novo moč za življenje. Kasneje so po zgledu sv. Antona ustanavljali redovne skupnosti, ki se niso samo predajale molitvi in globokemu duhovnemu življenju, ampak prav tako delu za reveže. Takrat še ni bilo socialnih ustanov, zato so bili Antonovi redovniki tisti, ki so pokazali, da pred Bogom nihče ni odpisan in da lahko tudi lačni otroci dobe hrano ter prejmejo ljubečo besedo.

Lik svetega Antona Puščavnika je vplival tudi na nastanek drugih meniških skupnosti kot so redovniki sv. Martina in benediktinci, ki pa so prišli tudi v naše kraje. Prinesli so nam navdih krščanskega usmiljenja do lačnih in do revežev. Slovenska ljudska vernost pa je to veselo praznovanje, ko je vsak povabljen k mizi, povezala s kolinami. Sveti Anton je postal zavetnik domačih živali, tistih, ki so prijateljice človeku pri njegovem delu, hkrati pa ga nasičujejo in mu pomagajo k preživetje. Za slovenki kmečki živelj so prav pujski pomenili varčno hrano, ko se je ni smelo metati stran in ko so prašički naznanjali praznično slavje, čas, ko bo hrane dovolj. Sv. Anton Puščavnik preko današnje naravo varstvene zavesti postaja moderen svetnik, saj nas uči živeti v sožitju z naravo in ne pozabiti na lačne in uboge.

Pred leti je bil na televiziji gost osemleten deček. V oddajo so ga povabili zato, ker je rešil življenje dveh drugih dečkov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!«

Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo. Ne bojmo se zato povabiti in sprejeti Kristusa v življenje.

Iz pripovedi o svatbi v Kani lahko izluščimo še eno sporočilo. Jezusova mati Marija je vseh trideset let dotedanjega življenja vedela, da je njen sin Jezus tudi Božji Sin, ki lahko dela čudeže, a ga ni nikoli prosila, naj pomnoži kruh pri družinski mizi. Ni ga prosila, naj vodo spremeni v vino ali naj pomnoži njihov denar. Kakor da ga ni nikoli v domači hiši prosila, naj uporabi svojo moč in jim v čem koristi. Kdo bo celo zatrjeval, da moramo biti dobri in začeto svojo dobrodelnost doma. Pa tudi Jezus je vedel da ima čudežno moč in zmore storiti čudež. Spomnimo se, kako je po 40-dnevnem postu v puščavi bil izredno lačen in mu je hudi duh predlagal, naj kamne spremeni v kruh in je. Toda on tega ni storil. Pozneje pa je v puščavi pomnožil kruh, da je nasitil množico.

Kaj nam s tem želita sporočiti Jezus in Marija? Govorita nam, da Božji darovi, ki jih ima posameznik, niso namenjeni njim osebno ali njihovim družinam, ampak Bog naklanja posameznikom darove, da bi bili v službi skupnosti. Tako v drugem berilu sv. Pavel našteva različne darove, ki jih prejemamo po Svetem duhu. Toda te darove prejemamo »v korist vseh« (1Kor 12,7) na pa zase in v sebične namene. Tako skrb za druge postaja začetek čudeža.

Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli razglablja o usmiljenju, redki vrlini v današnjem času. Duhovno misel bere Igor Velše.

Koder koli pohajam ali pa se vozim, same ograde. Kamnite, žičnate, cementne in tako imenovane žive meje. Pred hišo znane državne osebnosti tako visoka kovinska ograja, da bi z lestve komaj videl čeznjo. A saj še vemo za Berlinski zid, poznamo starega kitajskega, žičnate ograje okrog zaporov in zdaj vzdolž bližnje državne meje. Sicer pa tudi že nekdaj tu okoli garkelcev/vrtička leseni plot.

Od kod potreba, da se ljudje omejujemo? Mogoče je to prvinska nuja, ki se je od navznotranjosti prenesla še navzven. Pa saj mora tudi osebna svoboda imeti mejo. V humani družbi velja, da moja svoboda ne sme ogrožati tvoje in nasprotno – torej ji je treba začrtati mejo. Kar me vedno bolj čudi, je to, da se skrbno varujemo za zunanjimi ogradami, presegamo pa meje svobode.

Tudi moja živa meja je precej visoka. Sosedovi sta nižji. Oni vidijo čeznjo, jaz ne. Njuni sta plastični, moja je gabrova. Raste in me vsako leto preraste. Nisem ji kos. Veje razteza in s koreninami sili že predaleč. Tako je z vsem, kar ima moč rastí. Táko skrito moč ima tudi svoboda; hoče biti neizmerna, neomejena. Privošči si jo nebrzdani liberalizem, kakor je to pogubo imenoval Janez Pavel drugi. Samo nič ni zunaj njega, kar bi človeka omadeževalo, pravi Kristus, omadežuje to, kar je znotraj njega. Pohlep, na primer. Imeti, imeti vse več, namesto biti znan po človečnosti. Opazujem kakega otroka, ki od staršev doseže vse, za kar ga podpihujejo reklame. Samo da ima, zavrže pa takoj, ker hoče drugo, boljše in novo. Tudi dobi. V šoli bo hotel boljšo oceno, potem bolje plačano službo ali pa bo podaljšal vrsto onih, ki se jim zdi za malo zaslužiti tako malo in bo odklonil ponujeno delo. Svoboda naj nima omejitev, si dopovedujemo, ograje naj nas pa varujejo pred vsiljivimi pogledi v našo skledo.

Mogoče je psihološko narobe, ker se pred semaforjem bolje počutim pred rdečo kot pred zeleno lučjo. Toda prva me varno ustavi, pred drugo ne vem, ali bo možno še varno skozi križišče. Za omejitve in za svobodo je pač treba biti ustrezno moder. Za ograjami še lahko ostajamo sočutni ljudje, medtem ko nas neobrzdana svoboda prej ali slej razčloveči. Nečloveško je biti človek človeku volk.