Danes je mednarodni praznik dela. Tudi Katoliška cerkev danes slavi svetega Jožefa -delavca. V današnji Duhovni misli zato pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o pomenu dela.

Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v ustni oporoki zapušča meni. Kakšno ceno bi na boljšem trgu doseglo šest čajnih skodelic s krožniki, sladkornica, posodica za mleko in vrč za čaj, ne vem. Vem pa, kako so vrednost v kredenci cenili moja mama, stara mama in prababica. Zato naš čajni servis ni na prodaj.

Iz čajnega servisa nikoli nismo pili. Prav tako iz krhkih porcelanastih skodelic ni pil nobeden od naših gostov. Čemu potem iz roda v rod v kuhinjski kredenci hraniti čajni servis? Čemu za motnimi steklenimi vratci kredence hraniti neizmerno vrednost simbola krhke lepote, s kombinacijo uporabnosti in duhovnega veselja?

Kaj nam lahko danes pove star čajni servis? Komu bi bilo lahko sploh še kaj mar za šest porcelanastih skodelic, ki v kredenci zavzemajo samo prostor in nič drugega?

Zame ima češki porcelan neprecenljivo vrednost. Vrednost zato, ker govori o bogastvu mojih prednikov, ne toliko o materialnem kot o duhovnem bogastvu. To pa je večje od vrednosti kompleta čajnega servisa.

Čajni servis, ki se ohranja iz roda v rod že več kot sto let, je še ne tako dolgo nazaj pomenil bogastvo tudi moji stari mami in njeni hčerki, moji mami. Ko sta obe okušali vojno in povojno lakoto, bi ga lahko pri usmiljenem trgovcu zastavili za vrečo črne moke, a tega nista storili. In zakaj ne?

Ker sta se zavedali krhkosti in občutljivosti šestih čajnih skodelic s krožniki, sladkornice, posodice za mleko in vrča za čaj. Preveč tvegan bi bil že sam prenos od doma do trgovine. Stara mama in mama sta do vreče črne moke prišli z udinjanjem pri večjem kmetu, čajni servis pa je ostal pri hiši. Vse do današnjih dni. Kot najbolj čuvana dragocenost. Dragocenost, od katere se počasi poslavlja tudi mama, ki navkljub pešanju spomina ne pozabi dodati, da naj bom pri ravnanju s porcelanom previdna.

Ne samo skodelice in vrči za čaj ali kavo, tudi ljudje smo krhki. Žal v življenju ne moremo samo topo ždeti v kredencah in čakati, da nihče ne bo loputal z vratci. Prav tako ne moremo pričakovati, da bodo tisti, ki na vso moč odpirajo in zapirajo vrata, prepoznali našo krhkost in lepoto. Mogoče marsikdo od vas nima tako skrbne mame, kot je moja, in vam nihče nikoli ni ne povedal ne pokazal, da ste krhki in dragoceni. Mogoče ste se že zdavnaj razleteli na tisoč črepinj. Skupaj vas lahko zlepi samo nekdo, ki vas ima neizmerno rad in ceni vašo krhkost. Sicer boste ostali samo kup črepinj v smetnjaku.

Ko sem po nerodnosti razbila eno izmed skodelic, črepinj nisem vrgla v smeti. Prav tako mami nisem povedala za nesrečo. Poleg petih skodelic imam sedaj še kup črepinj, ki jih počasi sestavljam skupaj. In v tem je bistvo našega čajnega servisa.

Dobro jutro vsem skupaj. Ste kdaj pomislili, da boste morali v dnevu, ki je pred vami, delati kaj, kar je popolnoma proti vaši naravi? Številni otroci začenjajo svoje šolanje s takim izkustvom. Zdi se jim, da morajo v šoli početi to, kar jih odbija, navdaja z občutkom odtujenosti, brez vsakršne vrednosti za lastna življenja. Številni moji diplomanti se pritožujejo, da se morajo preživljati s tem, kar jih še zdaleč duhovno ne izpolnjuje.

Pred kratkim so dijaki pisali esej. Kot vedno sem dobil take in drugačne. Dijakinja, ki si je izbrala temo o enakosti, enakopravnosti in pravici do biti drugačen, me je pozitivno presenetila. V obsežnem in dobro argumentiranem razpravljanju zaključi z navedbo slavnega znanstvenika Alberta Einsteina: »Vsak je genij. A če sodiš ribo po njeni zmožnosti plezanja po drevesih, bo celo življenje živela v prepričanju, da je nesposobna.« Dalo mi je misliti. Še posebej, ker se je prej sklicevala na izobraževanje. Dijakinja, ki na koncu splošnega izobraževanja iz svojih izkušenj ugotavlja, kako zaradi želje, da bi vsi bolj ali manj dosegali enake standarde znanja, uničimo številne genije, je kritika, ki jo je vredno premisliti. Še posebej, ko sem v istem trenutku sam, hote ali ne hote, moral od vseh zahtevati isto in uporabljati enaka merila za ocenjevanje.

Svet, v katerem živimo, je in bo postavljal določene zahteve. Ene so postavljeni višje, druge nižje. Enkrat so na vrhu te lestvice vladarji, drugič duhovniki, tretjič učitelji, zdravniki, danes morda znanstveniki, športniki, umetniki. Tako je bilo in verjetno bo. Pri tem se ni neumno vprašati, če je to dobro za posameznike in končno za celotno družbo. Einsteinova trditev je jasna: rib ne gre učiti plezanja. Človeku, ki mu sedenje pred računalnikom in pisanje esejev, ravno ni pisano na kožo, ne sili v to. Vsaj tako bi lahko sam to razumel. Prav tako razumi te, ki morajo vsak dan iti na za njih brezsmiselno delo, čeprav bi radi počeli tisoč drugih stvari, a morajo to zaradi golega preživetja.

Kljub jasni in utemeljeni misli o ribi, ki nikoli ne bo znala plezati, se mi zdi, da je človek sposoben veliko več kot riba. Če človek hoče, se lahko marsičesa nauči. Številni otroci so z odporom začeli svoje šolanje, a na koncu iz tega ustvarili veliko. Gotovo je trezno paziti, da prehitro ne začnemo z učenjem plezanja, če to ni v človekovi naravi. Se pa je vredno potruditi, najprej učencu, da je pripravljen potrpežljivega učenja in vztrajnosti, in kot učitelji, da z modrostjo in postopoma odpiramo nove možnosti in nove svetove. Morda bomo danes z malo drznosti svoji na vodo navajeni ribi uspeli pokazati kanček veselja do plezanja po drevesu.

Sodelavka mi je pripovedovala, kako rada, ko le ima dovolj časa, pride v nedeljo vsaj pol ure pred mašo v cerkev, se preprosto usede in si ogleduje svete kipe in podobe. Povedala je, da jo neznansko pomirja navzočnost svetnikov, ljudi, ki jim je uspelo živeti po evangeliju in tudi po smrti pomagajo ljudem.

Ob teh besedah sem se nehote spomnila na prve obiske v Skadru v Albaniji takoj po padcu komunističnega režima. Spet so bile odprte cerkve, ki so bile prej spremenjene v športne dvorane ali zazidane ob vhodu, da se ni dalo stopiti noter. Bile so še neobnovljeni prostori, sredi nereda je bil postavljen oltar, lep bel prt na njem in veliko sveč. Ob stenah pa so ljudje postavili kipe svetnikov kar na tla, saj še niso imeli podstavkov ali česa drugega, da bi jih dvignili nanje. Verniki so pred mašo in po njej šli od enega svetnika do drugega. Srečevali so se z njimi kar tako iz oči v oči, se jih dotikali in jim prinašali sveče in papirčke s prošnjami za uslišanje. Dostikrat poškodovani in polomljeni kipi svetnikov so tako oživeli in postali del živega občestva ob oltarju.

Svetnikov imamo zelo veliko. Še celoletni koledar ni dovolj za vse, saj v enem dnevu praznujemo po tri ali pa še več naenkrat. So mučenci, priznavalci, device, mladeniči, duhovniki, redovnice in redovniki, matere, očetje in tudi otroci. Prav oni so dokaz, da je Jezusov evangelij živ, da se v dvatisočletni zgodovini krščanstva ljudje vedno znova odločijo, da bodo živeli po njem in postali podobni Jezusu – ne samo po čudežih in trpljenju, ampak tudi v slavi, vstajenju in odrešenju.

Tudi jaz zdaj podrobneje opazujem svetniške kipe in slike po naših cerkvah. Poleg umetniške vrednosti in sprehoda skozi različna obdobja krščanstva mi zdaj pomenijo še veliko več. So stebri, ki držijo pokonci našo vero, upanje in ljubezen. So naši tolažniki, saj vidimo, da lahko vsak človek, ne glede na svoj socialni položaj, jezik, barvo kože ali izobrazbo postane svet, torej preživi svoje življenje polno, v svoje odrešenje in vsem bližnjim v blagoslov. Kajti svetniki zares pomagajo! Pa če pomežiknejo sredi naše molitve ali ne.

Mnogo lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve.

\tPrav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.«

\tTakšna situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj takšen »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takšnih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči.

\tSkupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjerkoli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti.

\tNe vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

Spoštovani, nočem vam vere vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. Če skušamo svojo resnico vsiliti drugim, je takšno vsiljevanje vedno nasilje in zločin. Filozof in teolog Branko Cestnik pravi, da se Bog vrača v svoj svet, zato kličem na pomoč ateiste, ne pa vernikov. Zakaj je v svetu hitrih sprememb in migracij postal ateist kristjanu brat? Zato, ker so pošteni dvomi plemenitejši kot čistunska vera. Tisti, ki se obnašajo kakor angeli, so najmanj prepričljivi. Največji sovražnik krščanstva je krščanstvo samo, ne pa ateizem. Verski fanatik je človek, ki odkrije majhno resnico in vse drugo priostri v smeri k temu. Fanatik pozna samo eno, svojo resnico; kar se ji ne prilega in se vanjo ne vklaplja, zanj ne obstaja. Za svojo resnico je pripravljen dati življenje, se spreti z najboljšimi prijatelji in početi stvari, ki so nerazumne. Verski fanatik je domišljavo ošaben, nestrpen in elitistično izključujoč. Takšni vedo o Bogu več, kot vé Bog o sebi. Hvalijo se, da so Boga videli, da poznajo njegov urnik in da lahko kot posebni Božji izvoljenci, agenti z Božjo koncesijo, izvršujejo Božjo voljo, tudi če na agresivni način. Bog take manipulacije in takega fundamentalizma ni Bog Svetega pisma. Zato je postal ateist kristjanu brat, fanatični vernik pa oba preganja in ju sovraži.

Fanatiki so besedo Bog skozi zgodovino toliko umazali in onečastili, da je postala odbojna in osovražena. Božjega imena ne bi smeli imenovati vsaj sto let, da bi se njegovo ime nekoliko očistilo. Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom kot s prefinjenim pobožnežem, ki se šopiri z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, fanatik pa je svojega Boga presit in naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več, kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi zapis Dostojevskega: »Ateist je na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga.« To drži, kajti če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.

Danes veliko štejemo. Štejemo koliko dni smo že v osami, štejemo koliko ljudi je okuženih z novim, se vedno ne dovolj poznanim virusom. Štejemo, koliko zaščite potrebujemo, jih imamo in nam jih manjka. Vedno znova štejemo tudi umrle, ki niso premagali tega virusa. In pride, počasi pride tesnoba. Hujša je, če nikoli nismo in tudi zdaj nočemo, »ne moremo« govoriti o tej temi.

Zanimiva je misel, ki ponazarja doživljanje tiste osebe, ki je izgubila svojega ljubega. Pravi, da je ne bremeni toliko njegova odsotnost, kot pa tisto, kar ni bilo izrečeno med njima. Tisto, kar je bilo neizrečeno, ker je ostalo nerešeno, bolečina, ki je bila neizražena, je ostala zaprta, zatrta v srcu, zavita v tesnobo.

Tudi današnji čas prinaša soočenje z vsem, kar sem, kar nosim v sebi. Imam svetlobo, imam pa tudi temačnost. Sprememba odpira dvom. Spoznavam svojo omejenost, a odkrivam tudi svoje bistvo. Lahko preizkušnjo sprejmem kot lekcijo in se moja drža izrazi v sočutni, ljubeči drži, da se vključim z dobroto. Pogovarjam se z Bogom, se hranim z njegovo svetlobo. S skromnostjo, dobrohotnostjo se obrnem k drugim. Enostavno ozrem se po ljudeh, ki me potrebujejo, ki jih je strah, jih ob nezaupanju v sedanje okoliščine grabi panika, izgubljajo pogum. Jok je lahko v težavah zdravilen. Zdravilno je tudi izraziti jezo, nemir, vse, kar se dogaja v meni. Veliko se pogovarjajmo. Pogovarjam se z ljudmi, zasidran v svojem notranjem miru. Nekje sem slišala, da prevlada v nas tisto, kar sami hranimo, lepo ali grdo. Lahko rečemo tudi dodajamo svetlobo, ali se potiskamo v temo.

Oboje pravzaprav lahko v današnji situaciji izkusimo. Pride dan, ko se natrpa negotovost tudi v meni, pretresenost nad grozo, težo življenja. Tudi tema te lahko spet požene naprej. Ni sramotno, če tudi sam sebi priznaš, da ti je težko. Morda ti zmanjkuje moči, ker se razdajaš bolnim, umirajočim. Namesto, da vztrajaš v navidezni trdnosti, se pogovori. Izrazim se na nek način, da me nekdo sliši. Narediš tisto, kar lahko zdaj, danes, tu, s svojimi močmi, svojimi možnostmi. Pomaga, ko se pogumno »ozreš« v oči trpečega. Je kot navdih, ki navdihuje za drugega. To je milost. Želim biti navdih za druge. A pretresljiva je pripravljenost, da se žrtvujem za drugega. Kot tisti italijanski duhovnik, ki je umrl, ker je svoj respirator podaril mlademu bolniku, ki je tako preživel.

»Ljubezen ni samo pripravljenost dati življenje, je dati življenje,« pravi Chiara Lubich.

Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah.

Danes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke.

Morečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter.

V običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja.

Sledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami.

Cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili.

Mogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa.

V teh težkih kriznih časih morda tudi nas popade skušnjava, da bi preklinjali ta svet, da bi besneli, ker moramo prenašati tegobe sovražnega virusa. Toda podobna občutja so prežemala tudi izvoljeno ljudstvo, ko je bilo pet stoletij pred Kristusom v babilonski sužnosti.

Da bi razumeli takratne Izraelce, pojdimo v mislih proti Bližnjemu vzhodu in hitro bomo ugotovili, kako znajo tam ljudje sočno preklinjati. Zanimivo je, da sta prva na udaru Sonce in Luna, potem vsa nebesna telesa, pa tudi osebe, ki so nam najdražje. Toda zakaj so prav nebesa, Bog sam in vse stvarstvo prvi izrazi v človeškem preklinjanju? V ozadju je starodavna vzhodnjaška gnoza, ki je imela ves snovni svet, v katerem živimo, za vir zla ali pa vsaj za posledico hudobe, ki je porodila ves materialni svet, tudi človeško telesnost. Od tod še želja po preklinjanju tiste telesnosti, ki bi morala biti najbolj spoštovana, to je dekliškega ali ženskega telesa.

Zdaj lahko razumemo prvo stran Svetega pisma ne samo kot zanimivo pripoved o nastanku sveta, ampak tudi kot prerokov »zagovor Boga«, da vse, kar je Stvarnik naredil, vendar ni slabo. Prav obratno, vsaka stvar, ki jo je ustvaril, Sonce in Luna, Zemlja in vodovje, rastline in živali, človek kot moški in ženska, vse je čudovito, dobro, ali celo zelo dobro!

Prvi stavki Biblije so torej hvalnica Bogu, ki je kot Stvarnik napravil čudovite reči, zato se jih ne sme preklinjati. Prav nasprotno, Bogu se moramo zanje zahvaljevati in jih občudovati kot izjemno darilo, ki smo ga prejeli.

Toda v Spodbudi papeža Frančiška »Ljubljena Amazonija« čutimo, da ta uboga Zemlja s svojim bogatim rastlinjem, z različnimi živalmi in tudi z zelo bogato kulturno dediščino tradicionalnih ljudstev enostavno ni ljubljena. Sveti oče je prepričan, da vse, kar ima posamezno ljudstvo ali narod, ni samo njegovo, ampak od vsega človeštva. Tako je tudi Amazonija pomembna za ohranitev vsega stvarstva, hkrati pa so tam ljudstva, ki nas učijo, kako je treba živeti v prijateljskem odnosu z okoljem in z vso naravo. Z naravo mora človeštvo znova skleniti prijateljsko zavezo, tako kakor je to storil očak Noe.

Velika skušnjava je, da bi vse to bogstvo amazonskih gozdov in njihovih rek dajali v nič, oziroma jih cenili le toliko, kolikor bi jih lahko izkoriščali za zaslužek. Papež zelo dobro opozarja, da če to dopustimo, potem bomo zaradi dobička zastrupili in ugonobili vse vodovje, zrak in Zemljo.

Tako se nam njegov klic kaže kot vpitje prerokov v Svetem pismu. Ne, vse kar je na tem svetu, ni slabo, je lepo, dobro, vse je čudovit Božji dar! Ta dar je prejelo celotno človeštvo, zato ga ne smemo ugonobiti, bodimo ga veseli in ga obvarujmo!