Po bolj ali manj veselem pustnem obdobju smo se kristjani odpravili na manj veselo, a za našo vero pomembnejšo pot, pot posta. Časa, ko bo na dnevnem meniju govor o trpljenju, o smrti in na koncu – hvala Bogu – tudi o vstajenju in večnem življenju.

Trpel, umrl in vstal od mrtvih je Jezus Kristus, ki je to nesebično pot odrešitve prehodil zaradi nas. Mnogi v vanj niso verovali takrat v njegovem času in mnogi dvomijo ter z nemalo mero nezaupanja tuhtajo in tehtajo to njegovo dejanje ljubezni do človeka tudi še danes. Podobno je tudi s trpljenjem zaradi naše vere. Kot da se ne moremo odločiti, verovati ali ne. In znova tuhtamo in tehtamo, kaj se nam bolj splača. Zadostuje pa tako malo, da se predamo in obupamo. Eden izmed treh – kar zadeva odnos do Boga – neha o njem in o svoji veri govoriti in se rajši potegne v vase. Misleč si, tako ali tako nisem sposoben resnično verovati, nisem sposoben zaradi premajhne vere v velika dejanja, ki naj bi iz nje izhajala. To je napačno in narobe.

Bog, Jezus Kristus, namreč ne potrebuje naših herojskih dejanj, ampak zadostuje oziroma bolj kot to ceni naše iskreno priznanje. Gospod, ne jezi se, vendar sem sam zato ali ono preslaboten. Že to je eno majhno veliko dejanje. In Jezus to ceni.

Dragi brat, draga sestra, želiš v življenju delati dobro? Mh. Pomeni ne zahtevaj od Gospoda pomoči, ampak ga preprosto nasleduj in hodi po njegovih stopinjah.

Nedojemljivo trpljenje je treba osvetliti z nedojemljivim Bogom, ne pa trpečega človeka o Bogu prepričevati. To so za trpina prazne besede, ki vodijo v še večji upor in v apostazijo, odpad od vere. Ko gre za vprašanje trpljenja, raje priznajmo nedoumljivost Boga in trpeči bo morda v njej srečal nedoumljivo Božjo ljubezen. Prazni prostor neodgovorjenih vprašanj zahteva pogum za nenehna nova iskanja Boga.

Obstaja tudi ateizem bolečine; človek bi želel verovati, toda boleča izkušnja zla v svetu mu tega ne dopušča (Tomáš Halík). Prebral sem, da je razvpiti Richard Dawkins, ki zagovarja, da Bog ne obstaja, po terorističnem napadu na stolpnico Svetovnega trgovskega centra v New Yorku izjavil, da se tak napad ne bi mogel zgoditi, če ne bi bilo religije, prepričanja o življenju po smrti. Takratni canterburyjski nadškof mu je primerno odgovoril, da se tako okruten atentat ne bi mogel zgoditi, če ne bi bilo letala. Oboje, vero in znanost, je mogoče uporabiti za dobro in zlo, le da gre pri zlu za zlorabo enega ali drugega.

Zakaj se vernikom glede vprašanja zla in trpljenja očita, da je njihova vera v Boga samoprojekcija? Ali ni potemtakem projekcija tudi nevera? Všeč mi je sarkastična definicija filozofa Martina Heideggerja, ki pravi, da je ateist človek, ki nenehno misli na Boga. Brez vere v Boga bi človek prenehal biti človek in bi postal domiselna žival (Karl Rahner). Presenetljivo je, da je Friedrich Nietzsche, veliki gospod ideje o smrti Boga, razumel Jezusa Kristusa za edinega kristjana, ki je kadar koli živel. Jezusovo krščanstvo je bilo zanj edino pravo krščanstvo. Zanimivo, da je Nietzsche tak labodji spev zapel ravno v knjigi Antikrist, ki velja za enega najbolj napadalnih spisov krščanske pobožnosti. Nietzsche Zaratustra sprašuje: »Kaj ti ravno tvoja pobožnost ne dovoli več verovati v Boga?« Težava je vedno v svetohlinski pobožnosti, ne v Bogu. Očitno ima Cerkev ljudi, ki jih Bog nima, in Bog ima ljudi, ki jih Cerkev nima. Dejansko je človeku sposobnost spoznati Boga prirojena. Človek je ustvarjen, da živi predvsem v globino, ne le v dolžino. Kdor ve za globino, ve tudi za Boga.

Sprašujem se, kaj bo z generacijo, ki ni deležna verske socializacije in je duhovno nedohranjena, še posebno v današnjem vakuumu ravnodušnosti do vere v Boga, ko ne govorimo več o teizmu in ateizmu, ampak o apateizmu.

Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Kljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza.

Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti.

Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici.

Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk.

Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje nevarnejša? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera?

Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.«

Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najrazumnejša stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov.

Ko boste izmerili dolžino in moč svojega besa, bodo problemi še vedno ostali. A mogoče se vam bodo pokazali v drugačni luči. In kar je najdragocenejše: mogoče vam bo merjenje pomagalo, da v današnjem dnevu ne boste stresali jeze na druge.

Odpuščanje je podaritev življenja, je želja, da bi človek, ki se je pregrešil proti drugemu, našel v sebi mir in moč ter da bi sam zmogel odpuščati drugim. Z odpuščanjem rešujemo drugega zemeljskih težav. Smo posredovalci nauka, ki izhaja iz božjega načrta, iz pomena trajne resnice.

Se spominjate Ice Bucket Challenga, ki je pred časom potekal na družbenih omrežjih? Več tednov je bil internet zasičen z videoposnetki raznih ljudi, ki so jim drugi na glavo zlivali ledeno vodo. V samo nekaj tednih so ob pomoči tega izziva zbrali več milijonov dolarjev, ki so bili namenjeni raziskavam ALS ali amiotrofične lateralne skleroze. In nato je vse skupaj potihnilo skoraj tako hitro, kot se je pojavilo.

Nobenega dvoma ni, da nam družbena omrežja ponujajo različne prednosti, ko gre za to, da lahko nekomu pomagamo. Toda prav tako očitno je tudi, da njihova uporaba povzroča upad skrbi za soljudi.

Družbeni mediji nas spodbujajo – lahko bi rekli celo usposabljajo – da smo bolj narcisoidni, bolj polni sami sebe. Okrog 80 % tega, kar posameznik objavlja na družbenih omrežjih, je povezano z njim in njegovimi neposrednimi interesi. Po eni strani je to smiselno. Težava pa se pojavi takrat, ko začnemo ob tem razmišljati: “Ali ljudje všečkajo moje objave? Komentirajo to, kar objavljam? Kaj lahko naredim, da bi bilo še več komentarjev in všečkov?” Ker kadarkoli nekdo všečka našo objavo ali napiše pozitiven komentar, to v naših možganih sproži dopamin. Ta pa nam da občutek pozitivnega vznemirjenja in nagrajenosti. In ker si tega želimo še več, objavljamo še več sebkov, fotografij krajev, ki smo jih obiskali, ali zanimivih ljudi, s katerimi smo se srečali. S tem pa nam je vse manj mar za druge.

Pogosta uporaba družbenih omrežij nas tudi pogojuje, da nam je manj mar za druge ljudi, zato, ker sčasoma otopimo. Ko vedno znova in znova gledamo negativne in žalostne stvari, nas naši naravni obrambni mehanizmi otopijo za bolečino. Poleg tega je vsebina na družbenih omrežjih predstavljena tako, kot da so vsa sporočila enaka. Tvit priljubljenega pevca se znajde ob boku novice o koronavirusu in povabilu na rojstnodnevno zabavo vaše prijateljice. Vsako sporočilo ima približno enako velikost, enako strukturo, enake barve in pisavo. Ko je slastna hrana vizualno prikazana enako kot grozljiv zločin, naši možgani te stvari registrirajo kot nekaj bolj ali manj enakega, kar jih seveda usposobi za to, da jim je manj mar za slabe stvari. V virtualnem svetu je vse relativno. In s samo enim klikom lahko vse neprijetno ignoriramo ter si privoščimo nekaj novega na AliExpressu.

Tehnologija nam tudi omogoča, da se ne potrebujemo neposredno ukvarjati s težavami. Kot odziv lahko preprosto uporabimo jeznega ali žalostnega čustvenčka ali pa delimo objavo. Toda pri tem ne potrebujemo nikomur pogledati v oči. Ampak rad bi vam zastavil potencialno zelo neprijetno vprašanje: Kdaj ste zadnjič namenili uro svojega časa, da ste nekaj naredili za nekoga? Kaj pa ves dan? Ali pa kdaj ste zadnjič res velikodušno dali denar? Preprosto dali, ker ste tako čutili. Kdaj ste zadnjič izpustili neki dogodek, kjer ste res želeli biti, zato da bi ta čas investirali v nekoga drugega?

V pismu Efežanom 2,10 beremo: “Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela.” In morda je prav danes dan, da naredimo kakšno dobro delo in pokažemo, da nam je mar, resnično mar za ljudi, s katerimi delimo življenje.

Z današnjim dnem, pepelnico, katoličani začenjajo štiridesetdnevni postni čas. Med mašo bodo začeli spokorni obred in se tako tudi simbolno začeli pripravljati na naš največji praznik – veliko noč. Verjetno si marsikdo želi, da bi doživel praznike z vso globino in veseljem, pa naj bodo božični ali velikonočni, vendar žal prevečkrat manjka priprava nanje. Kajti če ni prave priprave, so lahko prazniki precej prazni. Prav zato je današnja pepelnica, ko velja strogi post, povabilo k poglobitvi. V resnici je celoten postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda – h kakšni pripravi nas vabi?

Prevečkrat se zgodi, da razumemo post predvsem ali celo izključno kot odpoved hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, ker bo poletje kmalu tu. Sicer ni nič slabega, če človek ob postu izgubi kakšen odvečen kilogram, toda bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani ali čemur koli drugemu je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom.

Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa, ali pa je vendarle pomembnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija "40 dni brez alkohola". Odpoved alkoholu, morda zato, ker tudi sam rad segam po njem zaradi sprostitve ali tolažbe, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol pomeni hudo težavo. Tisto, kar nas danes še posebno trga od drugih, pa so sodobna telekomunikacijska sredstva. Digitalna tehnologija z družbenimi omrežji nas lahko tako močno zaseda, da zares moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takemu ali drugačnemu ekranu: sporočilu, ki ga moram nujno takoj prebrati; novici, ki je nikakor ne smem zamuditi … in še bi lahko naštevali. Toda če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in končno tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga izmed nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel odmakniti od digitalnega sveta oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar mi ostane časa, ga namenim svojim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče h poglobitvi in k temu, da smo vsaj malo v tišini. Pomeni, da si dam priložnost za poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k temu, da preverim svoj odnos z Bogom in ga končno poskušam poglobiti in utrditi.

Seveda se zastavlja vprašanje, kaj smemo med vožnjo sploh poleg premišljenega rokovanja z volanom še početi. Odgovor je jasen – nič. Vse mora biti osredotočeno na našo komunikacijo z avtomobilom, cesto in drugimi udeleženci v prometu. Predvsem je pomembno, da se pred vsakim vstopom v avtomobil, še zlasti če so pred nami zajetnejši kilometri poti, ustrezno sprostimo, kot smo prejšnjikrat rekli, z ustrezno molitvijo in blagoslovom. Če niste verni, pa si prikličite v misel vse pozitivne zgodbe, ki bi jih radi doživeli v nadaljevanju dneva. Pomislite na svoje drage, ki vas čakajo doma ob vrnitvi s poti. V vsakem primeru pa se takoj ob startu Gospodu zahvalite za srečen prihod na cilj. Moj blagopokojni ded je rad rekel: zahvala za prejete dobrote je najboljša prošnja za nove. Predvsem se na daljše vožnje, ki se začenjajo še v kakšnih prometnih konicah, ne odpravljajte skregani ali kakor koli drugače živčni. S pogledom pobožajte avto in njegovo notranjost in se mu tako z neko hvaležnostjo predajte, ko sedete vanj. Strokovnjaki odsvetujejo poslušanje različnih vsebin, ki bi lahko motile našo zbranost za volanom. Sam med te zagotovo štejem informativne oddaje, ki v 90 odstotkih prinašajo same negativne informacije. Tudi vsaka glasba ni primerna. Med vožnjo odsvetujejo poslušanje vam sicer ljubih melodij, s katerimi se morda zvečer v postelji zazibate v sanje. Telo ima to kodirano v svojem spominu, vi pa morate biti zbrani. Znane so raziskave o tem, kakšna glasba bi bila najprimernejša za nas med vožnjo. Priporočajo klasiko, srednjeveško in baročno, omenjajo celo nekatera imena, kot sta denimo Johann Sebastian Bach in Antonio Vivaldi; pri tem navajajo kot primer ustreznega njegove Štiri letne čase … Odsvetujejo agresivne ritme (rok, punk, metal in podobno). Spremlja naj nas glasba, ki nam sicer ritmično boža dušo, a nas hkrati ohranja dejavne in radostno budne. Prej omenjene raziskave, v večini ameriške, svetujejo country glasbo, če to prevedemo v naše glasbeno okolje, smo pri narodno zabavni glasbi. Svetujejo tudi molitve, spontane, namenjene dnevu in njegovim nalogam. Pripovedujte si psalme, skušajte se spomniti kakšnih pesmi, ki ste se jih učili denimo v osnovni ali srednji šoli ali kadar koli. Veselite se vsakega trenutka, ki je milostno podarjen od zgoraj. Srečno in varno na pot.

Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje.

Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo inrazumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes.

V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.

Mlad uslužbenec nekega podjetja je poneveril večjo vsoto evrov. Ko so to odkrili, ga je šef poklical v svojo pisarno. Uslužbenec je takoj vedel, za kaj gre in da bo gotovo izgubil službo in bo tudi drugače kaznovan.

Šef ga je vprašal, če se zaveda, kaj je storil. Ta je krivdo takoj priznal. Potem pa ga je šef presenetil: »Če te obdržim na istem službenem mestu, ali ti lahko zaupam?«

»Gotovo, gospod, lahko mi zaupate. To je bila zame dobra šola,« je v zadregi odgovoril mladenič. Šef je v uslužbencu začutil resnično kesanje in iskrenost. »Ne bom te vrgel iz službe in zaupam ti enako odgovornost,« mu je dejal in dodal: »Mislim, da ti moram povedati, da si drugi človek v tem podjetju, ki je podlegel taki skušnjavi, a so mu odpustili. Prvi sem bil jaz. Tudi jaz sem naredil isto kretnjo odpuščanja, kot so jo naredili meni.«

Dejstvo je, da so bili tisti, ki ljubijo, najprej sami ljubljeni. Tisti, ki odpuščajo, so sami doživeli odpuščanje. Naša plemenita dejanja so samo odsev Božje ljubezni, ki smo jo sami doživeli. Vedno znova doživljamo, da nam Bog odpušča, vrh vsega, da nam odpušča vedno podobne, če že ne enake grehe. Ob tem Božjem odpuščanju lažje odpuščamo naprej. Mi odpuščamo, ker nam je odpuščeno. Ljubimo, ker smo ljubljeni. Podobno bi lahko rekli tudi o zahtevi današnjega evangelija, v katerem nam Kristus naroča, naj odpuščamo svojim sovražnikom in naj jih ljubimo!

Nekaterim se zdi to Jezusovo naročilo nemogoče, a nam drugi del današnjega evangelija razloži, da je mogoče, saj naročilo ljubezni do sovražnikov poveže z vero v Boga. Kdor veruje, da je Bog dober, da daje, da »sonce vzhaja nad pravičnimi in krivičnimi«, bo iz te vere dobival moč, da bo zmogel začeti odpuščati. Poleg tega se moramo zavedati, da smo tudi mi velikokrat krivični in nas Bog tudi takrat ljubi in sprejema. Iz te ljubljenosti lahko tudi mi ljubimo naprej. Celo sovražnike!

Sovražnike lahko ljubimo le, če se čutimo, da smo ljubljeni od Boga. Ne moremo ljubiti drugih, zlasti sovražnikov, če na sebi ne čutimo pogleda Božje ljubezni. Trdno moramo verovati, da je Božja ljubezen večja od sovraštva, s katerim nas drugi zasipajo. Če verujemo in če pri zakramentih, v molitvi in v odpuščanju grehov izkusimo Božjo ljubezen, bomo zmogli prvi ljubiti in bomo zmogli ljubiti tudi sovražnike. Sovraštvo teži, duši, zapira, ljubezen pa osvobaja. Ko zmoremo ljubiti sovražnike, smo osvobojeni in nam je lažje.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.