Goreči grm

Tokrat se bomo posvetili tematiki, ki postane aktualna, ko človek že prisluhne svojemu klicu in skuša živeti svoje poslanstvo.

Govorili bomo o vodenju.

Dobrih voditeljev danes primanjkuje, primanjkuje pa tudi zavedanja, da se je vodenja potrebno učiti. Čeprav ste nekateri značajsko za vodenje bolj talentirani od nas, ostalih, se vsakdo lahko razvije v voditelja.

O tem, kaj vodenje sploh je, kako se voditelj razvije, zakaj smo lahko voditelji tudi tisti, ki smo nepopolni in zakaj se vodenja bojimo, bomo spregovorili s prijateljema Alešem Čerinom (Družina in življenje) in Benjaminom Tomažičem (Inštitut Integrum)

Epizodo smo naslovili Kje s(m)o voditelji, kar je tudi naslov letošnjega Socialnega tedna. Klikni za poslanico: https://socialniteden.si/

Naroči se na e-obvestila za voditelje in vsak mesec v spletnem časopisu prejmi nekaj voditeljskih spodbud: naroči me na obvestila.

Moj tokratni gost je Boštjan Koprivec. Mož, oče petih otrok, direktor občinske uprave na Vrhniki in stalni diakon v Cerkvi.

Zanimive reference, vendar pa ga v podkast nisem povabil zaradi teh referenc. Za vabilo sem imel dva druga razloga.

Prvič: Boštjana vidim kot človeka, ki se zelo veliko pogovarja z Bogom, še posebej ob pomembnih življenjskih prelomnicah in odločitvah. Njegovi pogovori z Bogom so zelo pristni in … recimo temu … realistični.

Drugi razlog pa je ta, da se ob pogovoru z Boštjanom počutim napolnjenega. Čutim, da je poln »pravega duha« in če s v pogovoru del tega duha prenese tudi name, je to prav dober občutek.

Skozi pogovor pa sem prejel še globlje spoznanje. Namreč da Boštjanove življenjske odločitve niso plod njegovega premisleka o tem, kje bi se rad angažiral, ampak so plod preprostega stavka: »Tukaj sem!«

Stavek: »Tukaj sem!« ki ga je Boštjan skozi epizodo večkrat izrekel, je res eden najkrajših stavkov, a to, da ga izrečeš, terja veliko poguma in pripravljenosti.

Za več pa prisluhnite!

Stanko Gerjolj je lazarist, doktor in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Poleg tega, da so navdihujoči njegovi lastni goreči grmi, se s področji poklicanosti in poslanstva ukvarja tudi v teoriji in praksi.

Prvo polovico epizode sva tako posvetila odkrivanju njegove

G. Gerjolj se poslanstva in poklicanosti verjetno najpogosteje loteva z dveh vidikov. Prvi je svetopisemski – zelo dobro pozna svetopisemske like in dinamike njihovih poklicanosti. Drugi vidik pa prinaša iz geštalta, s pomočjo katerega mnogim pomaga pri »uziranju lastne podobe«.

Zase pravi, da ga je srečanje z geštalt pedagogiko, ki jo je spoznal že po študiju, kar zaznamovalo. Če je prej več stavil na dajanje modrih odgovorov, zdaj bolj išče vprašanja, posluša in je bolj občutljiv na čas, v katerem kaj sproži.

Tudi sam sem pogovor z njim izkusil kot zelo pretočnega, v

Poleti še posebej radi in veliko potujemo, a vseh migracij ne gre metati v isti koš.

V tokratni epizodi gostim argentinska Slovenca, Ano Porcelo Žakelj in Jožeta Rožanca, ki sta vsak zase v svoji mladosti odšla iz Argentine v Slovenijo.

Njuni zgodbi se po kratkem opisu zdita zelo podobni, a sta obenem, kot boste spoznali skozi pogovor, tudi zelo različni. Obema pa je skupna ena stvar: v Argentini sta zapustila skoraj vse, kar sta tam imela in se podala iz cone udobja, na drug kontinent, v deželo, ki so ju morali njuni stari starši pred več desetletji na hitro zapustiti.

Anina in

Ko smo že pri migracijah: vabim vas, da si na portalu razgledan.si ogledate eno zadnjih lekcij, ki govori prav o tem pojavu. V teh dneh smo ji dodali tudi čisto nov video. Več na  https://razgledan.si/lekcije/migracije/

Gost tokratne epizode je Janez Meden, še ne 30-letnik, ki je med študijem elektrotehnike začutil klic za delo z mladimi na duhovnem področju in se zato vpisal v bogoslovje.

Ko se je po petih letih izkazalo, da tam zanj ni več mesta, se je ponovno znašel tako rekoč na začetku, vendar ga to ni zmedlo. Po času razločevanja je začel prevajati birmanske programe za mlade in jih tudi izvajal. S tem namenom sta s kolegom celo odprla podjetje Luč.si.

Pri Janezu me je navdihnilo več stvari, pa naj omenim le dve.

Prva je seveda pripravljenost za delo z mladimi na duhovnem področju in to profesionalno – ta danes ni prav pogosta. Pri tem mi je bilo še posebej zanimivo, kako loči med iskanjem lastne potrditve pri delu z mladimi, torej egoizmom, in pravo ljubeznijo.

Druga pa je širina njegovega razmišljanja o temah kot so mladi, identiteta, poklicanost, poslanstvo, Cerkev in podobne.

Tokrat gostim Igorja Bahovca, profesorja sociologije in še nekaterih s sociologijo povezanih predmetov na Teološki fakulteti v Ljubljani, sicer pa v Ljubljani živečega moža in očeta treh otrok.

Igorja, s katerim sva dolgoletna prijatelja, sem v podkast povabil predvsem zaradi dveh stvari.

Najprej zato, ker teologija in sociologija nista bili njegovi področji že od začetka. Diplomiral je kot fizik in se šele po tem, ko je bil že nekaj let tudi zaposlen kot fizik, podal v sociološke akademske vode.

Drugič pa zato, ker se ukvarja s pomembnimi temami. Vprašanja kot so: Kaj bo z našo družbo, Kako premagovati individualizem, Kako doseči več dialoga, Kakšna obdobja se nam obetajo … in podobna se – vsaj meni – zdijo zelo temeljna in hočeš nočeš vplivajo na naša poslanstva.

Simona Cepin je mama, učiteljica razrednega pouka, v mladosti skavtinja in animatorka, voditeljica več odmevnih projektov, širše je znana kot oseba, ki neutrudno povezuje ljudi, sicer pa je med drugim tudi … oseba, ki jo imam najraje na svetu.

Gostiti svojo ženo ni lahka naloga. Pri vseh ostalih gostih je veljalo, da bolj ko sem gosta poznal, laže je bilo z njim posneti epizodo. Z ženo pa je seveda zgodba drugačna.

Nekaj več objektivnosti in distance mi je, upam, uspelo doseči s petimi Simoninimi prijateljicami, katerih izjave sem posnel pred pogovorom. Šele med snemanjem sem dojel, da so vse prav tako mame, vsaka z vsaj tremi otroki.

In prav na to dejstvo je vezan eden od Simoninih najmočnejših gorečih grmov. Skupina mam, za katero je dala pobudo med svojo drugo porodniško, je bila res lepa zgodba tako zanjo kot tudi za mnoge druge mamice.

Aleš Primc (rojen 1973) je verjetno enden najbolj neutrudnih civilnodružbenih delavcev v Sloveniji.

Že kot mlad se je kalil v podmladku Slovenskih krščanskih demokratov. Ko se je stranka združila z SLS in po odcepu stranke N.Si je ostal v SLS. Kasneje pa je ustanovil tudi "svojo" politično stranko, Glas za otroke in družine.

Veliko bolj znan pa je po civilnodružbenih akcijah - večina se tiče družine. Zdi se, da se loteva tem, ki so najgloblje zapisane v našo zavest in podzavest. Pogosto je tudi "strelovod" za napade in kritike.

Marko Balažic (rojen 1984) je mož in oče štirih otrok.

Poleti 2022 pa je postal predsednik Slovenske ljudske stranke – stranke, ki sicer nima poslancev v državnem zboru, je pa relativno močna na lokalni ravni in tudi stranka z najdaljšo tradicijo v samostojni Sloveniji oz. pred njenim nastankom.

Preden sem se lotil snemanja te epizode, se mi je po glavi motalo predvsem eno vprašanje: “Kakšen goreči grm nagovori človeka, da se na vrhuncu svojih fizičnih moči spusti v tako tvegano situacijo kot je oživljanje politične stranke, ki ji že večkrat zapored ni uspelo?

Skozi epizodo pa sem ugotovil, da je bil Marko v vseh dosedanjih situacijah tisti, ki je povezoval zelo različna mnenja, a je pri tem vedno obdržal svoj svetovni nazor – nikdar doslej se pri tem ni stalil z brezbarvnim povprečjem.

Marko je v času snemanja med drugim regijski poveljnik pri gasilcih, tam tudi vodja več usposabljanj, pa lovec, ključar, predsednik društva Lovrenc, ki oživlja slovensko vojaško zgodovino, predsednik Društva ljubiteljev gradu Snežnik, ki si prizadeva za ureditev gradu, član viteškega reda svetega Jurija in Karantanije, pa tudi občinski svetnik v občini Loška dolina.

Ni še konec … Ob vsem tem pa vodi podjetje GO-RO liv z 20 zaposlenimi.

Pogovor z njim je bil daleč od zgolj naštevanja zadolžitev. Ob njem sem dobil vtis pokončnega človeka, za katerega sem zelo hvaležen.